Neslutena moč začimb

Sanja Lončar, raziskovalka neverjetnega potenciala začimb

Najbrž ni naključje, da se je rodila v uradno najbolj onesnaženem mestu v stari Jugoslaviji – v Pančevu, kjer so imeli kar 17 različnih tovarn. V mladosti je deset let delala za svetovne multinacionalke, kjer, pravi, »sem v zaodrju zelo dobro spoznala umazane zakonitosti, po katerih se ravna ta svet.«. Na neki točki ji je prekipelo. Zdaj že deset let vodi projekt Skupaj za zdravje človeka in narave , v katerem več kot 40 različnih društev išče naravne rešitve za težave, s katerimi se sooča moderna civilizacija. Je avtorica številnih knjig, med najbolj uspešnimi je Ščepec rešitve: zamolčane zdravilne moči začimb, ki smo si jo izbrali za fokus tega pogovora.

Ravno te dni ste v tisk oddali že tretjo v seriji knjig o začimbah, s tem da je bila že prva prav učenjaško izčrpna. S čim so vas začimbe tako začarale, da kar ne morete nehati pisati o njih?

Tudi ko smo s tremi soavtoricami raziskovale čisto druga področja, so nas izsledki pogosto pripeljali nazaj na čudežno moč začimb. Ko smo, recimo, pisale knjigo na temo človekove večne bitke proti bakterijam, smo osuple ugotovile, da so lahko nekatere začimbe pri tem celo močnejše od sintetičnih antibiotikov! Kdor se resno loti raziskovanja, se mu odpre svet neslutenih čudes. Mnoge ugotovitve, ki si jih nismo upale zapisati v prvi knjigi, smo uvrstile v drugo – vmes smo si namreč vzele dve dodatni leti za poizvedovanje, če naše ugotovitve res pijejo vodo. Ali je sploh možno, smo se spraševale, da lahko pravi odmerki pravih začimb tako čudežno vplivajo na naše miselne sposobnosti in na živčevje nasploh. No, tretja knjiga pa bo zdaj izšla kot praktični vodič vsakodnevne uporabe.

Zapisali ste: Živimo v času, ko je zavedanje o zdravilni moči začimbnic manjše kot kadarkoli v zgodovini. Danes jih prav res uporabljamo skoraj samo še za izboljševanje okusa. A ni bilo vedno tako, kajne?

V preteklosti so jih uporabljali predvsem kot zdravilo. Za tiste, ki so se hoteli zaposliti kot zdravniki po evropskih dvorih, sta bili glavni dve kvalifikaciji poznavanje začimb in protistrupov. Tako je veljalo nekje do 15. stoletja. Potem je velik del teh znanj izginil, tudi zaradi tragičnih procesov sežiganja knjig in gonje proti tako imenovanim čarovnicam.

Ugotovili ste celo, da naj bi bila srednjeveška mesta, ki so se spoznala na rabo začimb, bistveno bolj varna pred kugo …

Tako je. Recimo v Perziji, kjer so se poleg začimb spoznali tudi na higieno, je bila kuga občutno manjši problem kot v Evropi, kjer je vzela med tretjino in polovico prebivalstva. Ampak tudi v Evropi si našel napredne ljudi, predvsem med zdravniki. Ste se kdaj vprašali, zakaj niso ob vseh tistih obiskih kužnih bolnikov v treh dneh vsi ‘pocrkali’? Tudi zato, ker so si kljune v značilnih zdravniških maskah polnili z začimbami, ki so danes dokazano najučinkovitejši antibiotiki – torej timijan, klinčki, muškatni orešček, sivka. In te začimbe, uporabljene kot filtri za zrak, so jih veliko čudežno ohranile pri življenju. Ob tem so te enake začimbe namakali tudi v kisu, s katerim so si škropili oblačila.

Zapisali ste tudi: Danes so začimbe bolj razširjene, poceni in dostopne kot kdajkoli, vendar čedalje slabše kakovosti. Današnje industrijske začimbe so torej le bleda senca tistih iz davnine?

Tako je.

Kam naj se zaveden kupec obrne, če želi sebi in družini zagotoviti prvovrstno ‘robo’?

Najboljše bodo tiste, ki smo jih nabrali sami. Ampak, pozor! Začimbe svojih izjemnih zdravilnih moči niso dobile kar tako, ker jim je bilo malo dolgčas! (smeh) Večinoma jih imajo zato, ker so zrasle v ravno pravih okoljih. In ta okolja so pogosto ekstremna. Vzemimo recimo cimet. Svoje neverjetne protibakterijske in protivirusne učinkovine je razvil zato, ker je tako dolgo rastel v obdobjih monsuna, torej ob 90-odstotni vlagi v vročini okrog 40 stopinj Celzija. Kar je seveda raj za glivice, bakterije in drugo golazen! Podobno velja za številne druge začimbe. Da lahko smilj in origano na vročih kamnih Dalmacije preživita tudi do šest mesecev brez dežja, sta morala razviti lastne antistresne hormone in visoko vsebnost revitalizirajočih snovi. Nič čudnega, da ju uvrščamo med tako imenovane začimbe nesmrtnice, saj sta morala najprej poskrbeti za lastno nesmrtnost! Povedati hočem, da je treba začimbe čim bolj iskati v njihovem naravnem okolju. Če pa jih s pomočjo pesticidov masovno gojimo v rastlinjakih ali celo v hidroponičnih sistemih, ne smemo biti presenečeni, ko testi pokažejo, da so industrijske začimbe danes med najbolj zastrupljenimi živili na tržišču.

Kaj pa, če jih poskusimo vzgojiti sami, iz semen?

To je odlična ideja, če se je le lotimo preudarno in odgovorno! To pomeni tudi, da svojih začimb nikar ne razvajajmo! Če preveč pazimo nanje, razvijejo bistveno manj koristnih učinkovin. Veste, vaša origano ali žajbelj ne smeta biti prelepa na oko. Podobno kot pri sadju je to vedno sumljiv znak. Jaz imam na vrtu dva začimbna oddelka: enega za tiste res lepe, razvajene začimbe, ki jih uporabljam za fotografije v svojih knjigah, in drugega za tiste neugledne – da ne rečem grintave –, iz katerih si skuhamo čaj, ko se želimo preporoditi! (smeh)

Je Slovenija nasploh začimborodna dežela?

Slovenija je s tega vidika neverjetna. Človek lahko pri nas na razdalji ene ure vožnje najde tako visokogorje kot morje. To je redek privilegij, ki se ga premnogi ne zavedajo. Pet minut po tem, ko stopi iz hiše, je večina Slovencev že na travniku. Kako izjemno je to! Slovenija je pravi fenomen po divjeraslih rastlinah in številu avtohtonih najdišč. To, da imamo na tako majhnem območju toliko različnih klimatskih pasov, je ena naših za zdaj, žal, še precej neizkoriščenih prednosti.

Katere so po vašem mnenju najbolj zapostavljene začimbe v slovenski kuhinji?

Po zapostavljene začimbe se nam ni treba odpraviti na Orient ali v kakšne še bolj eksotične kraje. Najbolj so, po moje, zapostavljene tiste, ki bi jih z lahkoto prideloval prav vsak od nas, pa jih žal ne. Torej peteršilj, majaron, šetraj, origano, drobnjak … Škoda, ker se ljudje ne zavedajo, kako močne zdravilne rastline so to. Če imaš pet grmičkov drobnjaka, ki jih redno režeš čez poletje, boš na ta način dobil enako količino vitamina C, kot bi jo v istem obdobju ponudili dve jablani. En gram origana ima toliko antioksidantov kot 400 gramov paradižnika. S tem da je treba origano skoraj izključno samo vsake toliko porezati, s paradižnikom je pa seveda neprimerno več telovadbe!