Vrtnarski nasveti za začetnike

Domač vrt ni le prostor za prostočasni konjiček, temveč lahko s pravim pristopom postane glavni vir zelenjave in sadja za celotno gospodinjstvo. Četudi je vrtnarjenje za marsikoga samoumevna »znanost«, je za začetnike lahko tako trd oreh, da si zelenjavo, ki bi jo lahko pridelali na vrtu, raje kupijo v trgovini. Kljub vsemu je lahko s pravilnimi nasveti pot do lastnega vrta enostavna in uspešna.

Načrtovanje vrta se začne z izbiro prostora za našo malo zeleno tovarno. Nekaj kvadratnih metrov in izbira lokacije na dovolj sončnem predelu parcele, ne preblizu visokih dreves ali žive meje, v kateri se radi zadržujejo polži. Izbira za zelenjavni ali sadni vrt je odvisna prostora, ki ga imamo na voljo, medtem ko pri kombinaciji obojega strokovnjaki svetujejo tako imenovane dobre sosede. Denimo, česen in čebula odganjata miši in voluharje od korenin dreves, v senci mladih dreves uspevata solata in radič, motovilec in špinača pa naj bi preganjala mravlje, ki prenašajo uši na sadno drevje. Sajenje fižola in graha dovaja dodatni dušik malinam, pri čemer naj bi se fižol sadil le občasno. V splošnem naj bi se k sadnemu drevju podala zelišča.

Zemlja

Priprava tal je osnovni korak do uspešne letine. Lastnosti tal so odvisne od talne strukture, razmerja med delci, kot so pesek, melj in glina, od vsebnosti organskih snovi in od pokritosti tal. Grudičasta struktura tal zelo dobro zadržuje vodo, kar je pomembno predvsem za lokacije, ki se hitro pregrevajo, oziroma za področja, občutljiva na sušo.

Pomembno je poskrbeti za dovolj vode

V primeru, da v vrt ne napeljemo vode, je še posebej priporočljiva dosledna obdelava tal. Struktura tal se namreč izboljša z jesensko osnovno obdelavo, vnašanjem organskih snovi in uravnoteženim gnojenjem. Organska snov na tleh veže nase veliko vode, vpliva na barvo tal in s tem na njihovo ogrevanje. Tudi rastlinski ostanki na površini tal izboljšajo vpijanje padavin, zmanjšajo izhlapevanje, ščitijo tla pred erozijo in jih senčijo. Jeseni preorana tla je treba spomladi čim prej poravnati in plitvo površinsko obdelati, da se njihova vlažnost ohrani. Med rastjo lahko z rahljanjem in okopavanjem preprečimo zaskorjenje tal in zmanjšamo izhlapevanje vode. S plitvo obdelavo usmerjamo rast korenin v globino.

Gojene rastline ogroža plevel, saj z njimi tekmuje za razpoložljivo vodo in ga je zato treba zatirati sproti. Mehansko zatiranje je učinkovita metoda, obdelava tal pa mora biti čim plitvejša, da ne predre vlažne plasti, ki spodbuja kalitev plevela. Ta se bo na začetku naslednje sezone zopet pojavil, zato ga je treba vselej najprej odstraniti mehansko ali s pomočjo pripravkov.

Neprimerna prst ovira prehod hranilnih snovi, zato je treba pred sajenjem preveriti še kislost in založenost tal s kalijem in fosforjem. Če kislost uravnamo s sredstvi za odpravljanje kislosti, je istočasna uporaba organskih gnojil neprimerna. Z gnojilom je tedaj treba počakati okoli dva meseca, pri tem pa je tudi čas setve primeren šele po mesecu dni od uporabe sredstev.

Zemlja na vrtu potrebuje vlago, vendar je pri tem pomembno, da na njem ne stoji oziroma zastaja meteorna voda. Zastajanje vode preprečimo z drenažo, pri čemer preverimo vse padce terena.

Oblika vrta

Klasične pravokotne oblike so le ena izmed možnosti pri oblikovanju našega vrta. Ne glede na obliko strokovnjaki svetujejo, da vrt organiziramo priročno, s širino gredic okoli dober meter in širino poti okoli 30 centimetrov za udoben prehod. Potko lahko posujemo z lubjem, posušeno travo, peskom, medtem ko naj bi z uporabo lesenih desk tvegali razmnoževanje različnih škodljivcev.

Semena in sadike

Kakovosten pridelek potrebuje kakovostno seme. V zadnjih letih med lokalnimi pridelovalci raste osveščenost za pridelavo bodisi ekoloških bodisi avtohtonih in tradicionalnih sort. Slednje so namreč dobro prilagojene našim podnebnim in življenjskim razmeram, zaradi česar so pridobile značilen okus ter okrepile odpornost proti boleznim in škodljivcem.

Ne glede na izkušnje z vrtnarjenjem je za dober pridelek priporočljivo pokukati v setveni koledar, ki je »uglašen« z naravnim ritmom rastlin. V splošnem naj bi z vzgojo sadik zelenjave začeli februarja. Običajno pri tem uporabljamo setvene lončke ali pladnje, ki jih vsako leto zaradi potencialnega prenosa bolezni zamenjamo z novimi. Vanje stresemo zemljo, primerno prav za razvoj semena, ki jo po vstavljenem semenu dobro navlažimo.

Gojenje zelenjave se začne s tistimi vrstami, ki potrebujejo daljši čas za kaljenje in rast. Med prvimi sta, recimo, paprika in jajčevec, ki potrebujeta 70 do 80 dni, da zrasteta v mlado sadiko, primerno za presajanje v vrt. Naslednja sta na vrsti paradižnik in zelena, ki za razvoj v sadiko potrebujeta okoli 70 dni. Najkasnejši čas zanju je sredina marca. Zadnje so na vrsti solatnice, ki se lahko razvijejo že v 40 dneh. Na začetku jim prija sobna temperatura (med 16 in 18 stopinj C), ko razvijejo 2 do 3 lističe, pa jih preselimo na hladnejše mesto (med 8 do 12 stopinj C). Te in podobne postopke za ostale sorte poznajo izkušeni vrtnarji, za novince pa so to koraki, ki jih zlahka pomešajo.