“Naših proizvodov ni prav nič sram, da so zrasli v zemlji!”

Pogovor z Robertom Fakinom, direktorjem KZ Agraria

Še leta 2012 ste imeli v zadrugi približno devet milijonov evrov letnega prometa, leta 2015 pa že kar štirinajst in pol. Letos imate za zdaj osemodstotno rast, lani kar sedemnajstodstotno. Kako vam je v času poglabljajoče se krize uspel tak preboj?

Postopno smo zgradili blagovno znamko, ki temelji na lokalni kakovosti in svežini. Ljudje so začeli še kako paziti na to, kaj dajo v usta, zato očitno znajo ceniti, da dajemo v naših trgovinah vedno prednost sveži domači hrani. Poleg tega stavimo tudi na pristni osebni odnos, česar obiskovalci velikih trgovskih centrov praviloma niso deležni. Ne ponašamo se sicer z bliščem, ki ga nudijo veleblagovnice, a odkrili smo, da čedalje več kupcem mnogo več pomeni iskreni nasmeh prodajalke kot pa neki ogromen jumbo plakat.

Zaupanje pridelovalcev ste si po drugi strani pridobili tudi tako, da pridelke od njih odkupite takoj, ko vam jo pripeljejo. To pomeni, da v celoti prevzamete vso odgovornost glede prodaje.

Ker smo zadruga, so kmetje naši lastniki. Zato jim včasih radi plačamo tudi kanček nad tržno ceno, zgodi pa se tudi, da jim, če se slučajno znajdejo v težavah, plačamo vnaprej. S tem smo vzpostavili močno mrežo zaupanja, ki se na koncu splača vsem udeleženim. Kot vodilni v pokrajini odkupimo približno 90 odstotkov vsega, kar zraste na istrskih njivah, kmetje pa se počutijo varne in jim pridelka ni več treba redno voziti na ljubljanske in tržaške tržnice kot nekoč. Ker smo skupaj močnejši, tudi ničesar ne vržemo proč, ampak za vse pridelke najdemo primeren način uporabe. Tudi v času velikih presežkov paradižnika na trgu najdemo način, da ga ne zavržemo, ampak predelamo v mezgo ali sok ali kaj podobnega.

Sledite sodobnim trendom dviga zanimanja za ekološko hrano?

Ekološka hrana predstavlja že kar znaten delež naše prodaje, recimo nekje petino, kar pa se nam še vedno zdi premalo. Slovenski potrošnik namreč prav res čedalje bolj posega po tej vrsti hrane. In tako je tudi prav, saj sistem kontrole ne pušča veliko prostora za goljufanje.

Velik preboj ste v zadnjem času dosegli tudi s svojo trgovino v Luciji, kjer ste v štirih letih početverili prodajo. Kako vam je to uspelo?

Sobote v našem marketu niso navaden prodajni dan, temveč se vedno potrudimo, da napravimo neki dogodek. Da se ljudje lahko malo družijo in spoznajo, kakšno kakovost znamo proizvajati v Istri. Kot sem rekel, ključno je bilo pridobiti zaupanje v blagovno znamko. Čedalje več ljudi se namesto za hrano, lepo na oko, odloča za naše proizvode, ki jih ni nič sram, da so zrasli v zemlji in so temu primerno tudi okusni in zdravi!

Povprečna starost kmeta na obali je 62 let. To je najbrž skrb vzbujajoč podatek?

To pa prav gotovo! Mlade je treba začeti pospešeno motivirati za resno delo z zemljo. Iz skupnih sredstev jim bo treba nekako zagotoviti začetni kapital – saj mlad človek za zagon kmetijske dejavnosti vendar ne potrebuje milijonov! Tudi v KZ Agraria smo se na lastno pest lotili izobraževanja, torej predvsem prenosa znanja preko raznih delavnic in projektov – in neverjetno je, kakšnega odziva smo bili pri tem deležni. Na Koprskem je na zavodu za zaposlovanje sedem tisoč ljudi, zraven pa imamo v zaledju še vedno toliko neobdelane zemlje. To se mi ne zdi prav. Mladim je treba samo pokazati, da je mogoče s pridelavo hrane ne samo preživeti, ampak dejansko čisto solidno živeti. Sam osebno vidim prihodnost naše obale prav v kombinaciji mladih in kmetovanja!