“Čas je, da dozorimo v zahtevne potrošnike!”

Redkokateri prispevek na naši strani na Facebooku je sprožil toliko polemik kot nedavno objavljeni intervju z dr. Alešem Kuharjem. Profesor in raziskovalec na področju ekonomike agroživilstva je povedal, da je slovenska hrana v pavšalu zdravju bolj koristna kot večina uvožene iz tujine. Na ta račun je slovenskega potrošnika pozval, naj “vklopi možgane” ter začne pogosteje kot do zdaj kupovati slovensko hrano.

Žgočo polemiko pod tem prispevkom morda najbolje strne komentar bralke: “Ja, se strinjam, a zakaj je slovenska hrana toliko dražja od ostale? Marsikdo si komaj privošči osnovno za preživetje in si naše hrane nikoli ne bo mogel privoščiti!” Neka druga gospa je to podkrepila s podatkom, da je med zadnjim obiskom supermarketa opazila kitajski česen po malce manj kot 6 evrov za kilogram in slovenski česen za 16,60 evra za kilogram. Ob tem se je pridušala: “Prvi je cenen, ja. Drugi je pa svinjsko drag! In pri naših plačah …”

Po tem se je razprava samo še stopnjevala. In ker gre nedvomno za pereče in legitimne pomisleke, smo se odločili, da nekatere od njih naslovimo na dr. Jožeta Podgorška, varuha odnosov v verigi oskrbe s hrano.

Bolj razumna maržna politika

“Glede razlike v ceni pri tem konkretnem primeru česna se popolnoma strinjam, da je nerazumno visoka,” nam je povedal. “Kot varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano načrtujem poseben krog razgovorov s trgovci in trgovsko zbornico, da skupaj najdemo razumnejšo maržno politiko. Tako, ki bo koristila vsem, saj bo na dolgi rok vplivala tudi na povečano prodajo slovenske hrane. Ki je – glede tega lahko mirno podprem trditve dr. Kuharja – v pavšalu res zdravju bolj koristna, ker je pridelana na okolju prijaznejši način kot večina cenene hrane.”

Kar nekaj bralcev je pozvalo, naj na trgu posreduje država. A Podgoršek svari, da ima država na cene v trgovinah zelo omejen vpliv – razen pri omejevanju prevelikih odstopanj navzdol, torej pri preprečitvi dampinških cen.

Za najpogostejše očitke, da je veliko ljudi revnih in si preprosto ne morejo privoščiti slovenskih izdelkov, varuh odnosov najde veliko razumevanja. “Drži, da je kar nekaj naših državljanov na pragu revščine, kar je huda tragedija. A to ne pomeni, da ne obstaja velikanski bazen tistih Slovencev, ki bi si brez večjih odrekanj lahko privoščili slovensko hrano. Pa si je ne. Govorim seveda o slovenski hrani, ki bi bila malenkost dražja od tuje, niti približno toliko kot omenjeni slovanski česen od kitajskega.”

Primer severnih sosedov

Po mnenju varuha odnosov je zelo zgovoren primer sosednje Avstrije. Tam namreč dve tuji verigi obvladujeta kar 80-odstotni tržni delež, pa avstrijski kmet vseeno nima težav s prodajo svojega blaga.

“Zakaj? Ker so avstrijski potrošniki tako zvesti in zavedni. Zanimiva je vsakoletna zgodba z jagodami. Slovenski pridelovalci so zaradi podnebnih pogojev z letino zgodnejši od severnih sosedov in na začetku sezone v Avstrijo vsako leto prodajo precej svojih jagod. A samo do trenutka, ko se na policah pojavijo avstrijske jagode! Takrat se prodaja slovenskih povsem ustavi. Našim izvoznikom je bilo dano jasno vedeti, da jih Avstrijci, tudi če bi jih mi tja gor vozili zastonj, preprosto ne bodo kupovali. Ker raje kupujejo svoje.”

Po Podgorškovem mnenju je torej tudi pri nas napočil čas, da dozorimo v zahtevne potrošnike. “Začnimo spremljati zgodovino prehranskih proizvodov – ne samo dobavitelja, ampak tudi kje je bila hrana pridelana in kje predelana! Tu nam bo vsem skupaj zelo kmalu na pomoč priskočila nova označba ‘izbrana kakovost – Slovenija‘, ki bo med drugim zagotavljala, da je pridelava osnovne surovine in predelana bila v celoti izvedena v Sloveniji. Ampak aktivirajmo se tudi sami in v svoji trgovini glasno vprašajmo: ‘Kje imate slovenski paradižnik?’ Večkrat bomo vprašali, jasnejše sporočilo bomo poslali trgovcem, da je to za nas vrednota! In ko nas v trgovini kaj raztogoti, pošljimo vendar trgovcu sporočilo po elektronski pošti! Mirno ga vprašajmo: ‘Pa kaj se vam je zmešalo?’ Verjemite, da trgovce še kako zanima, kako se počutimo njihove stranke. In prej ko jim bomo to jasno in glasno dali vedeti, prej se bodo prilagodili.”

Naši bralci pa lahko pošljejo elektronsko pošto tudi samemu varuhu, in sicer prek obrazca na spletni strani www.varuhverigehrane.si. Na voljo je tudi obrazec za anonimno prijavo domnevnih nepoštenosti in prehudih anomalij na terenu. Jože Podgoršek nam ob tem polaga na srce: “Več bo na voljo takih pričevanj, več bom lahko dosegel na razgovorih s trgovci!”