Stare sorte sadja so naša pomembna kulturna dediščina

Pogovarjali smo se z Gregorjem Božičem, ljubiteljskim raziskovalcem sadnih sort in avtorjem monografije Sadje sonca, kjer je opisanih 63 sadnih vrst. Je tudi pobudnik vzorčnega sadovnjaka starih sort v Kojskem, ki deluje kot neke vrste genetska banka starih sort.

Kako se je začela vaša pot, od kod strast do raziskovanja starih sort?

»Moja družina ima v starih Brdih sadovnjak in v teh sadovnjakih so nekje do leta 2000 večinoma prevladovale stare sorte, ki so se izkazale kot najbolj trpežne. Ljudje so imeli včasih namreč posajeno sadje predvsem zase, ne samo za trg. In jaz sem opazil, da se to vedenje o teh sortah, ki imajo tudi genetski potencial, izgublja s tem, ko generacija, ki je bila tedaj, ko sem sorte začel podrobneje raziskovati, stara 80, 90 let, odhaja. Ugotovil sem, da se vse bolj pozablja na te sorte in da se s tem nihče ne ukvarja na neki malo bolj konkretni in strokovni ravni. Zdelo se mi je nujno, da se to naredi, kar se je na koncu tudi izkazalo kot še zadnji trenutek. Takrat sem naredil obsežno raziskavo na širši goriški, kjer smo večino teh sort uspeli popisati in jih tudi precepiti v sadovnjak, ki se sedaj nahaja v Kojskem in deluje kot neka vrste genetska banka.«

Do katerih ugotovitev ste pri raziskovanju prišli?

»Izkazalo se je, da ni pomembno le to, da bi se sorte ohranile v fizični obliki, ampak se je hkrati pokazalo, da gre za zelo pomembno kulturno dediščino, ki bi sicer zamrla. Slovenija kot taka je že zgodovinsko gledano precej agrarna dežela in to sadje je predstavljalo en velik del kulturne dediščine, katero bi se lahko s pridom uporabljalo tudi v prihodnje, tudi z marketinškega vidika. Zato je pomembno, da se to izročilo ne pozabi. Med raziskovanjem sem ugotovil, da je s temi sortami povezanih mnogo zgodb in to je zbrano v knjigi Sadje sonca.«

Monografija Sadje sonca in zbirka Stare sadne sorte na Goriškem

Pred sto leti je bila Goriška (Brda, Vipavska dolina in spodnja Soška dolina) sadjarski raj Avstro-Ogrske. Olupljene, žveplane in na soncu sušene češplje (prunele), sveže in žveplane češnje, hruške, fige in marelice so prodajali na Dunaj, po Evropi in celo v Ameriko. Knjiga Sadje sonca opozarja na tovrstno neprecenljivo vrednost kulturne dediščine Goriških Brd in obsega ilustracije 63 sadežev, opise njihovih lastnosti ter spomine starejših prebivalcev pokrajine na sadje in sadno drevje. V krajši zbirki Stare sadne sorte na Goriškem pa je predstavljen izbor sadnih sort.

Zakaj se vam zdi pomembna promocija starih sort sadja?

»Dosti sem živel v tujini in opazoval, na kakšen način se dela na primer v Franciji ali Italiji. Tam se neka lokalna specifika zelo izrazito uporablja za to, da se doseže višja vrednost neke dobrine. Pri nas se včasih preveč nagibamo k trendom, sadimo na primer neke sadne sorte, izbrane na izborih, ali sorte, ki imajo večje sadeže, medtem ko v tujini delujejo ravno obratno tej logiki globalnega trga. Izvirajo namreč iz lokalnih posebnosti, ki sicer nimajo možnosti konkurirati velikim globalnim ponudnikom, vendar pa potem tem majhnim pridelkom dodajo neko dodano vrednost in ta dodana vrednost sta predvsem ekološkost ter specifična kakovost, torej posebni značilni okusi in lokalne sorte, ki so bolj prilagojene danim klimatskim razmeram, zaradi česar jih je posledično tudi možno pridelovati še bolj ekološko in v sozvočju z naravo.«

Kako je bilo vaše raziskovanje sprejeto?

»Ljudje so moje delovanje in projekte zelo dobro sprejeli, pogosto se oglasijo tudi v genetski banki in si npr. posadijo drevo doma. Želim pa si še več akcije na inštitucionalni ravni, torej da bi še bolj razširili te sorte in se lotili konkretne promocije ter umestitve za posamezne regije posebnih sort sadja na širši zemljevid.«

Genetska banka starih sort v Kojskem

V Kojskem v Goriških Brdih deluje sadovnjak Pod skalco, ki je genetska banka za stare in avtohtone sorte sadja. Njegov pomen je omogočiti ohranjanje in širjenje avtohtonega sadja, v njem pa so načrtno zasajene tiste stare sorte, ki so dokaj odporne na bolezni in imajo tudi tržno zanimive lastnosti. V njem se nahaja okoli sto petdeset dreves različne starosti in več kot sto sort češenj, marelic, fig, breskev, sliv, hrušk in jablan.

Kaj vidite kot naslednji pomemben korak v prihodnosti?

»Izziv Slovenije je dati še več mesta lokalni pridelavi tudi manjšega obsega, torej tistim, ki ne morejo pridelati velikih količin. Nujno je, da postanejo te sorte bolj dostopne ljudem, da bodo sploh prišli v stik z njimi. Šele tedaj, ko ljudje spoznajo pomen tovrstnih sort in jih okusijo, jim postane vredno in pomembno ohranjati te sorte ter v njih prepoznajo pravo vrednost. Okus je tisti, ki prepriča, zakaj je nekaj vredno svojega denarja.«