»Veliko hrane ostane na krožniku«

V Sloveniji se s problematiko zavržene hrane, ki ostaja v restavracijah in trgovinah, že nekaj časa intenzivno ukvarjajo tudi v klubih Zveze Lions Slovenija. Njihov aktualni projekt »Viški hrane« je iniciativa, ki se iz podravske regije zdaj seli v glavno mesto. Z vodjo projekta »Viški hrane«, mag. Loreno Hus, smo izmenjali nekaj besed o projektu.

Mag. Hus, kdo ste, kakšna je vaša vloga v klubu Lions in v aktualnem projektu razdeljevanja hrane?

V celjskem klubu Lions sem bila med letoma 2007 in 2008 guvernerka kluba, sedaj pa sem tajnica področne podružnice oziroma distrikta, kot pravimo v »klubskem žargonu«. Poleg tega sem tudi vodja projekta »Viški hrane« in na ravni distrikta sodelujem v projektu kot strokovna svetovalka.

Če vas vprašamo kar neposredno ─ zakaj menite, da gre hrana v smeti?

Vzrokov je več. Hrana v trgovinah pravzaprav ne gre dejansko v smeti, ampak se odvaža v bioloških zabojnikih in predela v bioplin. Živila ostajajo na policah in v skladiščih trgovin zaradi različnih razlogov: ker se ne prodajo do takrat, ko jim poteče rok uporabe ali pa se ne planira dovolj natančnih nabav, dodaten in zelo življenjski razlog pa je tudi precejšen upad kupne moči prebivalstva.

Na drugi strani so trgovci, ki so pogodbeno zavezani k količinskim nakupom prehrambenih artiklov. V vrtcih in šolah, prav tako pa v gostinstvu in gospodinjstvih, ostaja veliko hrane žal »na krožniku«, preprosto se ne zaužije, in zato jo mečemo v smeti. Sicer to ne velja za vse, ampak na splošno smo precej razvajeni.

Kdaj pa ste pravzaprav začeli s projektom »Viški hrane«?

S pripravami na izvedbo projeka »Viški hrane« smo začeli že lanskega novembra, v praksi pa smo ga ob podpori Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije začeli izvajati v februarja letos.

Projekt ima velik humanitaren predznak, pa vendarle, ali se pri izvajanju projekta soočate morda s kakimi ovirami?

Da in ne. Vsekakor imamo podporo Ministrstva, največja težava je pravzaprav najti skupino, ki se ji hrana donira. V Celju nam pri tem pomaga regijski center medgeneracijskega druženja Socio, do posameznih družin pa žal še nismo prišli. Ti podatki so zaupni, dodaten razlog pa je tudi ta, da je marsikomu še vedno nerodno priznati. da potrebuje pomoč.

Dodaten izziv je tudi razdeljevanje hrane, ki jo prejmemo tik pred iztekom roka uporabnosti, včasih gre le za nekaj ur. Ti roki so v zakonodaji natančno opredeljeni, in poudariti moram, da bi bilo potrebno razlago oziroma možnosti določil teh pravilnikov razširiti: v posebnih primerih, še posebej, ko gre za humanitarne dejavnosti, bi bilo potrebno dovoliti uporabo prehranskih izdelkov za določeno podaljšano obdobje, saj so takoj po preteku roka minimalnega trajanja še nekaj časa užitni.

Ali razpolagate s podatki, koliko hrane se zavrže v Sloveniji?

Povsem zanesljivih ne. Zelo veliko, in v vsakem primeru preveč.

Ker je ena izmed glavnih preprek pri razdeljevanju hrane ravno higienski vidik, je potrebno pri projektu dosledno upoštevati tudi načela HACCP. So to evropske smernice in prakse? Kako težko je uveljaviti ta načela?

Praksa HACCP sistema je uveljavljena tudi pri nas (trgovske, gostinske smernice), to ni težko, saj naše delo obsega le prevoz, ne pa tudi razdeljevanja živil.

Kakšni pa so vaši načrti za ravoj projekta »Viški hrane« za glavno in seveda tudi ostala mesta? V Ljubljani naj bi se projekt zagnal v že ta mesec?

Na klubski ravni po Sloveniji še potekajo pogovori, kdo vse se bo vključil v projekt. Do zdaj smo ga že razširili v Maribor in Trbovlje, zdaj pa ga uvajamo tudi v Žalcu in Ljubljani, kjer je v teku priprava prostora nove Ljudske kuhinje, in v njej delila se bo delila tudi hrana. Po zaključku del in opravljenih izobraževanjih bo projekt tako polno zaživel tudi v Ljubljani.