4 unikatni kulinarični postopki in recepture, ki jih poznamo samo v Sloveniji

Skozi zgodovino je bila naša dežela vedno na stičišču velikih držav in imperijev, katerih vpliv je viden tudi v bogati kulinarični dediščini slovenske kuhinje. Na domače recepture so vplivali domiselnost italijanske kuhinje, prefinjenost kulinarike habsburških monarhov ter obilnost in gostoljubje Balkana. V današnjem svetu, kjer trendovsko izriva tradicionalno, je zelo pomembno, da ohranimo in zaščitimo slovensko tradicijo, običaje in navade. Ravno zato si prizadevamo, da s shemo kakovosti »zajamčena tradicionalna posebnost« (ZTP) zaščitimo edinstvene recepture, načine priprave in sestavo izbranih slovenskih jedi.

Iz prepleta različnih kultur, pestre in raznolike slovenske pokrajine se je razvila edinstvena slovenska kuhinja, s samosvojim značajem in številnimi posebnostmi. V vse bolj globaliziranem svetu je še toliko bolj pomembno, da te tradicionalne recepture ohranjamo, cenimo in prenašamo na naslednje generacije.

Za promocijo kulinaričnih posebnosti Slovenije Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvaja promocijsko kampanjo s sloganom »Naše super dobrote«.

Kampanja pod okriljem nacionalnega projekta »Naša super hrana« je namenjena osveščanju o kmetijskih pridelkih in živilih s posebnimi lastnostmi, ki so lahko posledica vpliva geografskega območja, na katerem so proizvedeni, načina pridelave ali predelave, tradicionalnih receptov ali postopkov.
»Zajamčena tradicionalna posebnost« je shema kakovosti, s katero se zaščitijo predvsem receptura ali način priprave ali njegova sestava. Te kmetijske pridelke ali živila proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike. Gradniki celostne podobe slovenske kulinarične dediščine so kuhanje z lokalnimi in sezonskimi sestavinami, pridelanimi v značilnem okolju, unikatni postopki ter pristopi k pridelavi in pripravi.
Nadvse pomembna sta način postrežbe in gostoljubnost, ki izvirata iz določenega okolja. Ne nazadnje pa tudi tradicija, ki jo posamezniki uspešno ohranjamo ob praznikih, različnih praznovanjih in kulinaričnih festivalih.

Nepogrešljiv okus po domačem

V današnjem svetu, kjer trendovsko izriva tradicionalno, je zelo pomembno, da ohranimo in zaščitimo slovensko tradicijo, običaje in navade. Ravno zato si prizadevamo, da s shemo kakovosti »zajamčena tradicionalna posebnost« (ZTP) zaščitimo edinstvene recepture, načine priprave in sestavo izbranih slovenskih jedi.

S tem želimo, da se ohranjajo predpisana receptura, postopek in oblika, saj so to jedi, ki so pomemben del naše dediščine in se kot take prenašajo v naslednje generacije.

Tipične slovenske jedi pa niso samo tisto, kar dobimo na krožniku. Pojem namreč zajema celoten proces – od izbora sestavin, priprave jedi, postrežbe, gostoljubja in navsezadnje tradicije, ki je največkrat povezana ravno s posebnimi prazniki, običaji, praznovanji in festivali.

Z znakom kakovosti »zajamčena tradicionalna posebnost« so trenutno zaščitene 4 slovenske jedi – Prekmurska gibanica, Idrijski žlikrofi, Belokranjska pogača in Slovenska potica.

Prekmurska gibanica, bogata dediščina Prekmurja

Pokrajina ob Muri slovi po dolgih ravnicah in zlatih poljih, kjer v objemu jutranjih meglic in sonca uspevajo številni kmetijski pridelki. Kljub ugodnim pogojem za rast, so hrano na tem območju nekdaj s težavo pridelali, zato imajo Prekmurci še danes izjemno spoštljiv odnos do hrane.

Njihova najbolj znana specialiteta je Prekmurska gibanica, ki je svoje ime dobila po narečni besedi güba oz. guba. Zaradi bogatih sestavin so jo postregli le ob svečanih priložnostih. Najstarejši zapis o prekmurski gibanici izvira iz leta 1828, zagotovo pa sta se ta svojevrsten recept in način priprave prenašala skozi rodove že veliko prej.

Izdelava prekmurske gibanice zahteva veliko spretnosti, natančnosti in znanja. Osnova jedi je krhko testo, na katerega so položeni štirje različni nadevi: mak, skuta, orehi in jabolka. Nadevi se ponovijo v točno določenem zaporedju dvakrat, tako da dobimo osem plasti nadevov z vmesnimi plastmi vlečenega testa. Na vrhu zadnje pasti nadeva je vlečeno testo prelito s kislo ali sladko smetano in umešanim rumenjakom, lahko pa je premazana samo z maščobo.

Idrijski žlikrofi – eden v ustih, drugi na vilici

Idrijski žlikrofi so jed, ki izvira iz slovenske iznajdljivosti v boju za preživetje in tradicionalne slovenske skromnosti.

K nastanku te specialitete je zagotovo prispevalo težko delo rudarjev, ki so potrebovali hranilen in nasiten obrok, pa tudi odročnost pokrajine in razgiban teren. So glavna
kulinarična posebnost na Idrijsko–Cerkljanskem območju, k nazivu »zajamčena tradicionalna posebnost« pa je prispevala tradicionalna receptura, saj jih glede na izročilo na tem področju delajo že vsaj 150 let.

Idrijski žlikrofi so testenine, polnjene z začinjenimi kroglicami iz kuhanega krompirja, zabeljenega s praženo čebulo in zaseko, uživajo pa se kot priloga ali samostojna jed.
Uvrščamo jih v med polnjene testenine, čeprav se od le-teh bistveno razlikujejo po obliki, nadevu in načinu izdelave. Nadev za žlikrofe je narejen iz krompirja, zaseke ali prekajene slanine, čebule, začimb in dišavnic.

Idrijski žlikrofi imajo značilno obliko klobuka, z zavihanimi robovi in vtisnjeno vdolbinico na vrhu. Tipični idrijski žlikrof je omejen tudi z velikostjo – v dolžino lahko meri največ 3 cm, v višino pa 2 cm. Ponujajo jih z bakalco, tradicionalno omako iz koštrunovega mesa.

Belokranjska pogača, tradicionalna dobrodošlica Bele krajine

Poleg prepoznavne narodne noše, Zelenega Jurija in vina, Bela krajina slovi še po eni značilnosti – Belokranjski pogači, ki je del tradicionalne belokranjske dobrodošlice.

Gre za nizek kruh, ki po aromi in okusu spominja na sveže pečen bel kruh. Recept za pogačo naj bi k nam prinesli Uskoki v 15. in 16. stoletju, ki so bežali pred Turki. Belokranjci so že takrat znali ceniti to jed, saj se je njena receptura ohranila vse do danes.

Osnova belokranjske pogače je narejena iz pšenične bele moke, mlačne vode in kvasnega nastavka. Po vrhu je premazana s stepenim jajcem ter posuta s kumino in debelo zrnato soljo. Pogača je 3 do 4 cm debela in okrogle oblike, s premerom približno 30 cm. S poševnimi črtami je zarezana na kvadrate, ki so med seboj oddaljeni 4 cm.

Njena posebnost je tudi ta, da se je ne reže z nožem, temveč lomi po zarezanih poševnih črtah. Najbolj slastna je še topla, postrežejo pa jo skupaj s kozarcem belokranjskega vina.

Slovenska potica, sladica kraljica

Slovenska potica je ena izmed najbolj prepoznavnih slovenskih tradicionalnih jedi, ki ne manjka na nobeni praznični mizi, še posebej pa ne poleg velikonočnih dobrot in božične pojedine.

Kljub temu, da poznamo več kot 80 različnih nadevov, se zaščitena slovenska potica dela s petimi najbolj značilnimi nadevi. Čeprav jo zna speči skoraj vsaka gospodinja, je priprava potice vse prej kot enostavna. Zanjo si je treba vzeti čas in jo pripraviti z ljubeznijo.

Obstaja veliko oblik potice, vendar je tista prava, s ceritifikatom »zajamčena tradicionalna posebnost«, okrogla, z luknjo v sredini in pečena v narebranem potičniku.

Najpogostejši nadev je orehov, saj naj bi po ljudskem izročilu s trenjem orehov trli tudi svoje težave. Drugi nadevi so lahko še: orehov z rozinami, rozinov, pehtranov in pehtranov s skuto.
Slovenska potica je umetnina že po zunanjem izgledu, kot prava mojstrovina pa se pokaže, ko jo prerežemo. Nadev mora biti enakomerno razporejen, testo ne sme imeti lukenj in skorja ne sme odstopati.

Slovenska kulinarika obsega številne jedi, ki so okusne in edinstvene.