»Hrana raste iz žuljev, ne iz polic.«

Foto: Jože Potrpin

Hrana, ki jo vsak dan kupujemo in uživamo, ni samoumevna. Za njo so potrebni meseci dela, stroški, skrb za živali in zemljišča ter nešteto (tudi težkih) odločitev. Slovenski kmetje se vsakodnevno soočajo z izzivi, kot so nepredvidljivo vreme, nihajoče cene in tudi administrativne obremenitve, a kljub temu vztrajajo, da lahko na naših krožnikih ostane kakovostna, lokalna hrana. Ajda Podlesnik, mlada kmetica in podpredsednica Zveze slovenske podeželske mladine, je v pogovoru pojasnila, zakaj je pomembno, da kot potrošniki razumemo, kaj podpiramo z vsakim nakupom.

Domača kmetija družine Podlesnik se razteza na hribovitem posavskem območju. Tam danes živijo in delajo tri generacije, glavnina dejavnosti pa je usmerjena v proizvodnjo mleka. Ajda je po izobrazbi diplomirana inženirka kemijske tehnologije, a je ostala na domači kmetiji. Z izjemnim čutom za skupnost vodi tudi komunikacijo Zveze slovenske podeželske mladine. Njena odločitev ni bila racionalna, ampak je sledila svojim vrednotam: »Zavedam se, da če želimo tudi v prihodnosti uživati varno, kakovostno in domačo hrano ter se sprehajati po urejeni naravi, potem moramo znati ceniti delo kmetov.« Poudarja, da brez razumevanja širše javnosti in zavedanja pomena slovenskega kmetijstva ne more biti napredka in svetle prihodnosti tega sektorja.

Hrana zanjo nikoli ni bila nekaj, kar preprosto vzameš s police. Vsak izdelek ima ozadje, vsak liter mleka pomeni zgodbo, žulje in predanost. »Hrana ni samo premalo cenjena, ampak tudi premalo spoštovana. Ne gre le za denar. Gre za vrednote. Za čas, za skrb, za odrekanje.«

Kdaj smo nazadnje pomislili, od kod je naša večerja?

Ajda verjame, da imamo potrošniki v rokah moč. Vsaka odločitev pri nakupu hrane ni samo finančna, temveč moramo razmišljati širše. »Pomembno je, da ne zgolj leporečimo, kako nam je pomembna lokalna in kakovostna hrana. To ni dovolj. Potrebna so dejanja. Konkretna dejanja. Predvsem v trgovini, ko izbiramo med »poceni« paradižnikom iz daljnih dežel ali malo dražjim paradižnikom od sosednjega kmeta.«

Certifikati so mnogo več kot le znak na izdelku

Potrošniki se ob nakupu pogosto odločamo na podlagi cene, embalaže ali navad. Redkeje pa se vprašamo, kaj vse je bilo potrebno, da je izdelek sploh prišel na trgovsko polico, in kakšna je njegova dejanska vrednost. Certifikati pri tem igrajo pomembno vlogo, saj ne označujejo le porekla, ampak tudi trud, odgovornost in visoke standarde v ozadju. Ajda poudari: »Certifikati se mi zdijo pomembni, še bolj pa se mi zdi pomembno, da se kupci zavedajo, zakaj kupujejo določeno živilo. Ali je to zgolj samo zaradi certifikata, ki ga nosi, ali je to zato, ker se zaveda kakšne vse prednosti ima to živilo in koliko več znoja, truda in žuljev je bilo vloženega v sam izdelek, ki se ponaša z določenim certifikatom.« 

Certifikati, kot je »izbrana kakovost – Slovenija«, pomenijo preverjeno poreklo, kakovost, dodatne kontrole. Predvsem pa so dokaz, da je bil vsak korak v pridelavi premišljen in usmerjen v kakovost.

Delo brez urnika in z nevidnim pritiskom

Življenje na kmetiji ne pozna klasičnega urnika. »Nimam običajnega delovnega dne. Prav vsak dan je drugačen in vsak zase poseben,« pove Ajda. A kljub ljubezni do poklica najtežji del pogosto ni fizično delo, temveč medsebojni odnosi. »Na naši kmetiji živimo skupaj kar tri generacije in lahko si predstavljate, da prihaja do različnih pričakovanj.«

Pogosto se zgodi, da mlajše generacije naletijo na odpor pri uvajanju sprememb, toda ravno vizija mladih kmetov je ključna za prihodnost. »Hitro nastane izziv, ko starejši ne zaupajo mlajšim, ki si želijo drugačnega pristopa. A brez svežih idej ni napredka.«

Kmetijstvo ni poklic. Je način življenja.

Čeprav je delo zahtevno in nepredvidljivo, Ajda poudarja: »Menim, da je vsako delo pristno in prav vsak poklic ima svoje prednosti in slabosti. Čar pa je, da vsak posameznik najde tisto, kar ga veseli in izpolnjuje, ter se ob tem zaveda, da ni vsak dan enostaven in brez skrbi.«

Kmetje niso zgolj pridelovalci hrane, so tudi mehaniki, ekonomisti, veterinarji, psihologi in diplomati. Vsak dan znova dokazujejo, da je kmetijstvo izraz iznajdljivosti, poguma in odpornosti.

Med nevihtami in sušami tudi čustva trpijo

Zadnja leta so naravne nesreče stalnica. Suše, pozebe, bolezni, toča so dogodki, ki lahko v eni sami uri izničijo mesece trdega dela. »Takšne občutke je izredno težko opisati, niti ne vem, če gre tu samo za stres, ampak gre v resnici za koktajl različnih čustev in občutkov. Namesto veselja – obup. Namesto dobička – izguba. Ampak kljub temu veš, da moraš naslednji dan spet zgodaj vstati, saj živali so še vedno lačne in zemlja mora biti kljub vsemu obdelana.«

To je realnost slovenskih kmetov in to je razlog, zakaj moramo njihovo delo bolj ceniti. Ajda poudari, da se zavedanje o pomenu slovenske hrane začne z razumevanjem, da za njo stojijo ljudje, ki tvegajo, ne samo svoj čas, ampak tudi sredstva, čustva, odnose.

Mladi kmetje so prihodnost sredi negotovosti

Kot podpredsednica Zveze slovenske podeželske mladine ima Ajda dober vpogled v razmišljanje mladih. »Večina jih živi za kmetijo in se res trudijo upravljati z njo z veliko odgovornostjo. Ključno pa se mi zdi, da imajo kmetje podporo družine, ki razume kompleksnost dejavnosti.«

Mladi se po njenih besedah odločajo za prevzem kmetij predvsem zaradi življenjskega sloga in želje po ohranjanju tradicije. A dodaja, da potrebujemo več spoštovanja družbe: »Prav mladi kmetje so tisti, ki skrbijo in bodo skrbeli (upam) za urejenost naše krajine in da lahko uživamo kakovostno hrano, ki jo pridelujejo za vse nas.«

Slovensko kmetijstvo ni množična proizvodnja 

Ajda poudarja, da se slovensko kmetijstvo močno razlikuje od sistemov v velikih državah: »Slovensko kmetijstvo je pravi diamant, če ga primerjamo s kmetijstvom v velikih državah.« Pri nas prevladujejo majhne, družinske kmetije, ki ohranjajo tradicijo, medgeneracijske vezi in občutek skupnosti. »Gre za ohranjanje preprostosti, tradicije in je to močan del slovenske kulture.« Vrednote, ki jih uteleša slovenski kmet, so delavnost, vztrajnost in srčnost, tudi takrat, ko ni lahko.

Pri tem se Ajda zaveda, da majhnost slovenskih kmetij ni vedno prednost. »Male kmetije so odvisne od ljudi, ki so običajno še zaposleni drugje. Marsikdo si zato v resnici ali zaradi časovne stiske ali finančne, žal ne more več privoščiti kmetovati in obdelovati zemlje. Pomembno je namreč, da je kmet sam gospodar svoje zemlje in ne njen služabnik.«

Če želimo ohraniti slovensko podeželje, raznoliko krajino, zdravo hrano in močno lokalno skupnost, se moramo vsak dan znova odločati odgovorno. Hrana sicer raste iz zemlje, a uspeva samo s pomočjo ljudi, ki imajo žulje na rokah in srce na pravem mestu.