Idealni cikel

Kolobarjenje kot osnova vsega konstruktivnega in uspešnega na domačem vrtu

O zgodovinskem izvoru kolobarjenja si viri niso niti približno enotni. Eni kot uradnega izumitelja navajajo Edwarda Ruffina, ameriškega pionirja agrarne kemije, spet drugi pravijo, da je to neumnost, saj da je kolobarjenje pri nas z zakonom zapovedala že Marija Terezija. V resnici je vsaj neko obliko tega zmagovitega kmetovalskega principa poznala že velika večina starodavnih ljudstev.

“Kolobarjenja ni v resnici izumil nihče,” pravi Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo pri KGZS Maribor. “Še najbolj prav bomo imeli, če bomo rekli, da ga je izumila narava. Človek je že v časih, ko je še živel v jamah, ugotovil, da istih rastlin na istem mestu ni pametno sejati nekaj let zapored. Res je, da so kolobarjenje potem vladarji večkrat celo uzakonili, tako je bilo že v starem Egiptu, ampak na splošno moramo razumeti, da ne gre za noben izum, temveč za upoštevanje najosnovnejših pravil narave, ki ne želi, da bi iste rastlinske vrste oziroma družine rasle skupaj. Zakaj? Ker prihaja na ta račun do prehitrega širjenja bolezni in škodljivcev.”

Svinčnik in papir

Kako torej optimizirati ta žlahtni proces doma na lastnem vrtu? Stroka svetuje, da se zadeve lotimo čim bolj sistematično. Prvi korak je, da vse vrtnine, ki jih nameravamo posaditi, razdelimo v tri osnovne skupine. V prvo, najbolj požrešno skupino uvrščamo kapusnice, plodovke (torej paradižnik, papriko in jajčevec skupaj z bučnicami), sladko koruzo in krompir ter blitvo. Srednje požrešne so vse korenovke oziroma gomoljnice, torej pesa, redkev, repa, koleraba, endivija, radič, kobulnice, por in visok fižol. V tretjo, najmanj zahtevno skupino pa štejemo vse vrtnine s kratko rastno dobo, recimo solato, mesečno redkvico in predvsem nizke stročnice ter čebulnice, razen pora.

Naslednji korak je, da vsaki izmed navedenih skupin odmerimo približno tretjino vrta. “To je najboljše narediti s svinčnikom in papirjem,” svetuje gospa Pušenjak. “V januarju in februarju je dovolj časa, da si na papir izrišemo podroben načrt, kaj in kje naj letos raste na našem vrtu. Takšno vnaprejšnje načrtovanje je za resnega vrtnarja nuja! Sama priznam, da se mi tudi po tolikih letih dela z vrtninami kolobarjenje skoraj nikoli ne izide v prvem poskusu. Dela se lotim tako, da z roko izrišem skico vrta z gredicami. S kemičnim svinčnikom vrišem rastline trajnice, nato pa se sheme lotim še z raznobarvnimi svinčniki. Z eno barvo vrišem, kaj raste na vrtu čez zimo, z drugo barvo glavne posevke, ki jih bomo sadili v tem letu, s tretjo barvo pa naknadne posevke, ki jih sadimo, ko prvi posevek poberemo. Ker napišem na list papirja še letnico in ga shranim, imam krasno dokumentacijo za načrtovanje kolobarjenja v naslednjih sezonah. Vrtnine naj bi se na isto mesto namreč vrnile šele po štirih letih, nekatere celo kasneje. Svetovala bi še nekaj. Če načrt pripravimo skupaj z družino, si lahko tako s samo malce truda pripravimo prijeten večer! In če bodo pri delu sodelovali tudi otroci, bodo mogoče prej vzljubili zelenjavo na mizi.”

Teoretično zaledje

Če je večina bitke torej dobljena vnaprej, na taktičnem področju, mora biti toliko bolj trdno vrtnarjevo teoretično zaledje. Kakšen bi bil idealen cikel za domači vrt? “Začetek življenja na ekološkem vrtu,” pravi Miša Pušenjak, “so vsekakor metuljnice. Mednje uvrščamo vse stročnice, zahtevajo pa vsaj triletno kolobarjenje. Na splošno velja mnenje, da lahko fižol več let sadimo na isto mesto, vendar to ne drži. Stročnice lepo zrahljajo zemljo, jo obogatijo s humusom in z dušikom. Zato za njimi sadimo rastline, ki potrebujejo rahlo zemljo in so zahtevnejše glede hranil.

“Najpogosteje se po metuljnicah priporoča sajenje križnic. Te sodijo med najbolj zahtevne vrtnine za ekološko pridelovanje nasploh, zato jim moramo nujno zagotoviti dovolj hranil in predvsem ustrezno kolobarjenje, in sicer najbolje petletno. V družino križnic uvrščamo vse kapusnice in tudi nekatere korenovke, kot so repa, podzemna koleraba in redkev ter redkvica, ne nazadnje tudi rukola in hren. Naslednja botanična družina je manj zapletena. To so razhudniki, ki jih lahko mirno pridelujemo tudi v ozkem dveletnem kolobarjenju. V to družino uvrščamo paradižnik, papriko in jajčevec, nikoli pa ne smemo pozabiti, da je sorodnik teh vrtnin tudi krompir. Naslednja družina na vrtu so kobulnice, recimo korenček, peteršilj, zelena, koriander, koper, janež, komarček in kumina. Cvetenje te družine je na vrtu zelo blagodejno, zato velja vsak korenček, ki mimogrede zacveti kje na gredici, pustiti pri miru in ga nikar ne puliti. Kakorkoli že, kobulnice zahtevajo vsaj triletno kolobarjenje. Leto več potrebuje za naše zdravje izjemno blagodejna družina lobodovk ali špinačnic. Naslednja družina so košarice (vanjo uvrščamo solato, endivijo, radič in regrat), pri katerih je zaželeno triletno kolobarjenje, da se ne pojavljajo nepotrebna gnitja. Nikakor ne smemo pozabiti bučnic, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone: tu bo po navadi zadoščal triletni premor. Pregled osnovnih botaničnih družin na vrtu bomo zaključili s čebulnicami, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen, por in tudi zelišča, kot sta drobnjak in kitajski drobnjak. Ta družina zahteva vsaj triletno kolobarjenje.

Za konec

Strokovnjaki pravijo, da se slovenski kmetovalci pomena kolobarjenja precej dobro zavedajo, saj je mogoče zelo hitro ugotoviti, da princip že ‘na malo bolj srednji rok’ preprosto nima resne alternative. V industrijskem kmetovanju je zadeva nekoliko drugačna, saj neizprosni zakoni moderne ekonomike kmetu, žal, pogosto ne dopuščajo, da bi z zemljo ravnal tako, kot si zasluži. Deloma tudi zato se je v polpretekli dobi izoblikovala posebna šola kmetovanja, ki je sama sebe poimenovala ‘miroljubno kmetovanje’. Posebno mesto med mnogimi drugimi ekološko usmerjenimi zapovedmi ima v njej ta, da je treba zemlji omogočiti kar cele sezone, da miruje in si vsaj za silo opomore. Ker imamo nekaj kmetovalcev, ki kmetujejo po teh žlahtnih principih, tudi pri nas, bomo miroljubno kmetijstvo podrobneje predstavili v enem od prihodnjih prispevkov.