‘Podvig peščice zanesenjakov, ki niso nikoli rekli ne’

Dobrodošli v mestu tisočerih dobrot,« je obiskovalce v svojem mestu pozdravil župan Miran Senčar in s to krilatico ni prav nič pretiraval. Na tradicionalni prireditvi Dobrote slovenskih kmetij, ki so jo na Ptuju priredili že šestindvajsetič zapored, so pridelovalci letos v ocenjevanje dali skoraj 1200 izdelkov. Štiridnevni praznik dobre hrane je tokrat potekal pod plemenitim geslom Ker vem, kaj jem. Njegova izbira je bila še kako na mestu. Tudi največji skeptiki bi težko oporekali trditvi, da je več kot četrt stoletja trajajoča prireditev Dobrote slovenskih kmetij ogromno prispevala k splošnemu dvigu kakovosti izdelkov v regiji in v resnici tudi po celi državi. Z nastopom zapoznelih ledenih mož je bilo tokrat vreme tudi na štajerskem koncu nekoliko kislo. A si tako razstavljavci kot obiskovalci niso dovolili, da bi jim to preveč okisalo doživetje. Pod izmenično strogimi in blaženimi pogledi kamnitih svetnikov v minoritskem samostanu se je na razstavnih panojih ponujala prava paša za oči. Stroka nam je sicer zaupala, da je uradna komisija letos še zaostrila že tako visoke kriterije, saj je želela s tem še dodatno prispevati k splošnemu skoku kakovosti. Osvojeno priznanje na tekmovanju Dobrote slovenskih kmetij je namreč vse prej kot zanemarljiva stvar. Kot po navadi so si razstavljeni artikli tudi tokrat lahko prislužili zlato, srebrno ali bronasto priznanje – ultimativni prestiž pa je predstavljal tako imenovani Znak kakovosti. Tega so tudi tokrat prejeli le tisti najelitnejši izdelki, ki so si kar tri leta zapored priborili zlato priznanje.

Pod krošnjo stare oljke

Letos je ocenjevanje potekalo v kar trinajstih različnih kategorijah, in sicer: krušni izdelki, kisi, kompoti, konzervirana zelenjava, marmelade, mesni izdelki, olja, sadjevci, sokovi, suho sadje, vina, žganja in mlečni izdelki. Spodaj na stojnicah, postavljenih okrog samostanskega dvorišča, so kmetje prodajali svojo robo, v prvem nadstropju samostana pa so bili razstavljeni vsi nagrajeni izdelki. Najbolj impresivna od vseh je bila videti osrednja sobana v gornjem nadstropju samostana. Tam so bili pod čudovitimi biblijskimi freskami razprostrti zmagoviti produkti iz žit z naših najrodovitnejših polj. Pod krovnim motom Žita ne naredi moka, ampak roka so obiskovalcem skomine vzbujali tako krušni hlebci kot potice in najrazličnejši magneti za sladkosnede. Pirini čokoleškoti, beljakovi poljubčki, lešnikovi rogljički, janeževi upognjenci in celo konopljini hrustljavčki … Nič čudnega, da smo v kratkem času obiska zasačili vsaj eno osnovnošolsko ročico, ki si ni mogla kaj, da ne bi švistnila proti skledici z razstavnimi eksponati in enega med njimi hitro stisnila v žep. Tega ji nismo prav nič zamerili, saj smo se, če povemo po pravici, le s skrajnimi napori (in pravzaprav zaradi družbe organizatorjev) zadržali tudi mi.

V tej isti sobani so bili razstavljeni tudi izdelki finalistov otroškega likovnega natečaja Pod krošnjo stare oljke, v katerem so sodelovali učenci kar dvajsetih slovenskih osnovnih šol. Žirija je za nesporno zmagovalko ovenčala Tino Goričan, ki je upodobila dekle, ki se je z že omenjenim drevesom spojilo v trden objem. »Ja, dobra in zdrava prehrana igra v mojem življenju čedalje bolj pomembno vlogo,« nam je zmagovalka ponosno povedala. »Veliko dam na zdravo sadje in zelenjavo, najraje imam domače stvari. Največ tega dobimo od moje stare mame, kar nekaj pa doma na vrtu pridelamo tudi sami.« Inspiracijo za svojo imenitno slikarijo, pravi, je dobila kar naenkrat, tako iz glave. Na naše vprašanje se je nasmehnila, da sama oljke sicer še ni objela, bi se pa to zdaj ob tem lepem zmagoslavju pravzaprav najbrž spodobilo. Spodaj na dvorišču so kljub podvojenemu nalivu iz zvočnikov glasno doneče polke držale židan tempo. »Hja, kakšni – deževni!« je na vprašanje, kakšni so vtisi, odstrelila gospa Zinka s kmetije Babič. Na Ptuj je tako kot že celih dvanajst let zapored prišla promovirat domače mesnine, s tem da je imela ob svoji stojnici na najvišjem mestu ponosno izobešeno plaketo za Znak kakovosti iz leta 2010. Ob tem je srečno zažarela, da je letos prejela že drugega – s tem da je bilo letos zanjo sploh izjemno uspešno leto, saj je za povrh uplenila še dve zlati in eno srebrno priznanje. »Vsako leto tekmujemo,« je prikimala, »s tem gradimo prepoznavnost naših izdelkov na slovenskem tržišču, za povrh pa vedno dobimo zelo dobro informacijo, kje smo glede kakovosti. Ker s tukajšnjo komisijo, veste, z njo ni heca. In ob obrazložitvi ti vedno zelo konkretno poda listo napak posameznega izdelka, tako da ga lahko do naslednjega leta izboljšaš. In če potem dobiš nagrado, dobiš nov zagon, dodatno motivacijo za delo naprej.«

Cvetkin sadni kruh

Lučaj stran, na drugi strani dvorišča, smo se srečali z enim nespornih šampionov dolgoletne tradicije Dobrot slovenskih kmetij. Naj zadonijo fanfare, to je Cvetkin sadni kruh s kmetije Krabonja iz Podgorcev. V vseh teh letih je osvojil reci in piši triindvajset zlatih priznanj in sedem znakov kakovosti!

Krušni dar je dar posebne topline, posebne hvaležnosti in posebne misli, da nam je nekdo storil nekaj dobrega je pisalo na vizitki, ki nam jo je na stojnici v roko stisnila prodajalka Alenka. Povedala nam je, da je zgodba o sadnem kruhu zgodba o drzni inovatorki – namreč njeni mami, ki se je pred vsemi tistimi leti namenila izboljšati takrat prevladujoč sadni kruh. Tega se je lotila milo rečeno širokopotezno, saj je prevladujoče razmerje med moko in sadnim deležem preprosto postavila na glavo. Če so prej prevladovali hlebci s 15 odstotki sadja in 85 odstotki moke, je Cvetkin sadni kruh vseboval ravno obratno razmerje. In tako naši hvaležni želodci kot kopica uradnih priznanj pričajo, da je bila odločitev zgodovinskega pomena. Od takrat naprej je formula doživela še kar nekaj drobnih piljenj, tako da danes vsebuje nič manj kot šestnajst vrst sadja, s tem da ne vsebuje nobenih konzervansov ali mlečnih izdelkov. Gospa Alenka nam je zagotovila, da je kruh primeren celo za diabetike. Tekom let je ta vrhunski kruh v svoji kategoriji postavil nove standarde za številne posnemovalce po celi državi. »A kljub vsemu temu uspehu še vedno vsako leto pridemo sem na Dobrote slovenskih kmetij,« se je skromno nasmehnila gospa Alenka. »Še vedno veliko prodamo, poleg tega pa nam sodelovanje tukaj pomeni eno tako izjemno odskočno desko. Marsikam so nas že povabili na ta račun.« Sloves Cvetkinega sadnega kruha se je tudi s pomočjo Dobrot slovenskih kmetij tako razširil, da so postali hlebci eno standardnih protokolarnih daril v času približevanja naše države EU.

Zgledna zapuščina

Za sam konec smo prihranili pogovor z osebo, ki je projektu Dobrote slovenskih kmetij posvetila svojo celo dušo. Za to, da se lahko Ptuj že šestindvajsetič zapored ponaša s tako imenitno prireditvijo, ga ni, ki bi storil več kot gospa Terezija Meško. S projektom je živela in dihala od samih začetkov, celih triindvajset let je bila njegova gonilna sila in ena ključnih vizionark. Zadnja tri leta je sicer že v zasluženem pokoju in je svoje zadolžitve predala mlajšim generacijam, a se ji ob opazovanju še vedno cvetoče zapuščine vseeno orosi oko. »Kakšna je glavna razlika med prireditvijo iz časa začetkov in zdaj?« je ponovila naše vprašanje in potem brez razmisleka odgovorila. »Oh, kakovost, vendar – glavna razlika je nedvomno vsesplošni dvig kakovosti razstavljene robe! Ko smo pred vsemi tistimi leti začenjali z ničle, smo imeli samo tri ocenjevane kategorije, in sicer: mlečni izdelki, mesni izdelki in krušni izdelki. Takrat smo hodili po kmetijah in aktivno nagovarjali posamezne kmete k sodelovanju, pa smo vsega skupaj nabrali 114 izdelkov. Danes jih je tukaj več kot desetkrat toliko! Ampak še bolj pomembno je, da smo kot skupnost pridelovalcev tudi s pomočjo Dobrot slovenskih kmetij pridobili kakovost. Res, to je bil že od samega začetka projekt nekaj ljudi, ki smo se trdno namenili na Ptuju in za Ptuj nekaj narediti. To je podvig peščice zanesenjakov, ki niso nikoli rekli ne. In prav zaigra mi srce, ko vidim, kaj vse je zdaj nastalo iz tega. Včasih je treba samo vztrajati, da dobiš presenetljive rezultate!«