Velika noč po receptih in spominih sestre Nikoline

Znana slovenska redovnica, avtorica kuharskih knjig in mojstrica domače kuhinje je z nami delila spomine na velikonočne praznike iz otroštva, nasvete za pripravo šunke, slovenske potice in drugih tradicionalnih slovenskih jedi ter številne modrosti. Preberite, kako sestra Nikolina razume pravi pomen velikonočnih praznikov.

Sestra Nikolina je preprosta, topla in neizmerno predana kuharica, ki jo pozna skoraj vsaka slovenska gospodinja, saj že več kot šest desetletij živi in diha z gospodinjstvom. Rojena je v Slovenskih goricah in ker je bila najstarejša izmed sedmih otrok, je že kot deklica prevzela skrb za mlajše ter pomagala mami v kuhinji. Njena ljubezen do domačih opravil jo je vodila sprva v gospodinjsko šolo na avstrijskem Koroškem, kasneje pa v samostan, kjer je dolga leta vodila kuharske tečaje in ustvarila zbirko priljubljenih kuharskih knjig. Danes živi na Brezjah, kjer skrbi za skupnost starejših sester, še vedno kuha in ohranja bogato slovensko kulinarično izročilo.

Ob veliki noči, enem izmed najpomembnejših praznikov v Sloveniji, smo se z njo pogovarjali o prazničnih jedeh, pomenu slovenske hrane in vrednotah, ki jih prenaša skozi svoje delo.

Spomini na velikonočne praznike v otroštvu

»Velika noč je bila vedno nekaj svetega, posebnega,« pravi sestra Nikolina. Že kot otrok je čutila, kako prazniki preobrazijo hišo in družino: od temeljitega čiščenja do priprave velikonočnega zajtrka. »Mama je določila, katera mesnina gre v košaro, jajca smo skuhali, potico spekli. Nismo barvali jajc, sploh nismo vedeli, da se to dela,« poudari.

»Blagoslov hrane je bil svečan trenutek, zlasti za otroke. Spomnim se, kako smo lahko tistega dne prvič v letu hodili bosi – to je bilo posebno veselje! Praznični zajtrk je bil nekaj posebnega. Oče je narezal kruh, mama mesnine in klobase, naribali smo hren, kar z nožem. Vsak je dobil svoj kos, posedli smo se okrog mize in skupaj praznovali. To ni bila navadna nedelja – čutilo se je, da je praznik.«

Zakaj je po mnenju sestre Nikoline domače vedno boljše

Sestra Nikolina je velika zagovornica v Sloveniji pridelane hrane. Ne samo zato, ker je domače bolj okusno, ampak tudi zato, ker s tem podpiramo našo zemljo in ljudi. Poudari: »Če nekaj zraste pri nas, je bolj prilagojeno našemu telesu. Pa še veš, od kod prihaja. Mi vsak drugi dan gremo po mleko na bližnjo kmetijo – iz njega naredim kislo mleko, skuto, jogurt. Vse domače.«

Poda tudi nasvet, kako naj ravnamo, ko kupujemo v trgovini: »Če gremo kupovati v trgovino, vedno poglejmo na deklaracijo. Kje je bilo pridelano, kdo stoji za tem izdelkom? Če piše, da je iz Slovenije, je to prvi znak kakovosti. In če poznamo kmeta, še toliko bolje.«

Tradicionalne velikonočne dobrote, ki so ponos Slovenije

Za sestro Nikolino ni dvoma: »Slovenska orehova potica je srce praznične mize.« Poudari tudi, da pečena v okroglem modelu simbolizira Kristusovo krono in novo življenje. Tudi jajca, ki jih damo v košaro, imajo simboliko, saj iz lupine pride novo življenje. Barvanje jajc z rdečo barvo pa ponazarja kaplje krvi, kar ima globoko simboliko in sporočilo.

Seveda pa so pomembne tudi klobase, šunka, hren – vse ima svoj pomen. 

Preizkušen recept sestre Nikoline: šunka v testu 

Za posebno praznično doživetje svetuje pripravo šunke v testu: »Krasen recept je, če šunko spečemo v testu. Lahko vzamemo domačo ali kakovostno kupljeno šunko. Če je že dimljena, je ne kuham več, le operem in obrišem. Pripravim kvašeno testo iz bele, pirine ali krušne moke. Zamesim ga z vodo in kvasom, ne pretrdo in ne premehko. 

Ko vzhaja, ga razvaljam. V sredini naj bo malo debelejše. Nato vanj zavijem šunko. Najboljše je, če je kos bolj podolgovat. Testo lepo pritisnem ob šunko, da iztisnem zrak, in pečem pri 180 do 190 °C približno 45 minut do ene ure. Ko je ohlajena, jo režem skupaj s testom – in tako lepo izgleda kot tudi odlično diši in tekne.«

»Ko to neseš na mizo – to je praznik,« se nasmehne.

Kaj pa ostanki? Pri sestri Nikolini hrana nikoli ne gre v nič

»Pri nas se ne zavrže nič. Čisto vsaka sestavina ima svoj smisel in novo priložnost za uporabo v kuhinji,« razloži in našteje vrsto jedi, ki jih pripravi iz velikonočnih ostankov: »Oh, toliko možnosti je! Najprej kruh – če ostanejo rezine, jih dam v zamrzovalnik. Kasneje jih uporabim za kruhov narastek, kruhove cmoke ali gorenjsko prato. Ta je odlična, zmešaš star kruh, narezano suho meso, dodaš mleko, jajca, začimbe, malo peteršilja, vse skupaj zapečeš. Iz ostankov šunke in klobase lahko naredimo namaze ali uporabimo za polpete. Tudi potica, če ostane, je odlična za popečene rezine, kot sladica. Pa seveda krompir v plasteh, z jajci, rezinami klobase, prelit z mlekom in zapečen. Hren naribam in dodam k pire krompirju ali v omako.«

Kaj pa mladi in tradicija – je še upanje?

Sestra Nikolina opaža, da mladi še niso izgubili stika s tradicijo, le spodbuditi jih je treba: »Mnogo mladih je na mojih tečajih prvič speklo piškote, kruh, potico. In so bili navdušeni! Pravili so, da zdaj pa končno diši pri njih doma. Ko enkrat nekaj naredijo sami, to postane njihovo. Treba jim je dati priložnost in jih naučiti osnov. In potem jih kuhanje osrečuje. In to šteje.«

Sporočilo ob veliki noči

Sestra Nikolina pogovor sklene z naslednjimi mislimi: »Naj bo praznična miza pripravljena s srcem. Naj si ljudje vzamejo čas, naj si med seboj razdelijo opravila. Eni naj pobarvajo jajčka, drugi naj zamesijo kruh. Ko vsi nekaj prispevajo, je praznik najbolj pristen. Takrat se bo zagotovo dotaknil čisto vseh, ki sedijo za mizo«