Morsko ribištvo in marikultura

Ribolov je bil pomemben vir preživetja od pradavnine do današnjih dni. Tudi zato je bil še dolgo v srednjem veku v domeni fevdalne in cerkvene gospode. Šele v 19. stoletju sta postala morje in pravica do ribolova splošni dobrini. Kmalu so se zavedali, da to naravno bogastvo ni neizčrpno, zato so ribolov začeli omejevati z različnimi zakoni. Naše območje je bilo pod vplivom Beneške republike, kasneje Francije ter Avstrije. Po drugi svetovni vojni je sledil velik razvoj ribištva, ki je stopilo na pota industrijskega ribolova ter ob modernizaciji ribiškega ladjevja v 80. letih prejšnjega stoletja doživelo svoj vrhunec. Po osamosvojitvi Slovenije ter izgubi večjega dela ribolovnega območja se je naše ribištvo vrnilo na raven malega obalnega ribolova.

Danes je ribištvo (ribolov in akvakultura) v svetu pomembna gospodarska panoga, saj je v letu 2015 svetovna proizvodnja znašala skoraj 200 milijonov ton različnih organizmov (rib, mehkužcev, rakov, alg, itd.). Rasti na področju ribolova ni pričakovati, saj je že okoli 90 % populacij rib in drugih organizmov, za katere poznamo znanstvene ocene staležev,  prekomerno izkoriščanih. Rastočo porabo rib bo možno zagotoviti le s povečanjem proizvodnje v trajnostni akvakulturi ter dolgoročno z bolj trajnostnim ribolovom. Vse bolj poudarjen je trajnostni vidik ribištva, zato so tudi ukrepi ribiških politik v svetu (tudi v EU) usmerjeni v trajnostno izkoriščanje ribjih populacij.