Morski ribolov

OPIS

Sardela spada med tako imenovane male plave ribe (za razliko od tunov, ki spadajo med velike plave ribe). Uvrščamo jo v družino sledov (Clupeidae), kamor spadata tudi npr. atlantski in pacifiški sled. Ima značilno hrbtno temno modro barvo z odtenkom zelene, ki se preko bokov preliva do trebušne srebrno bele. Vretenasto in bočno stisnjeno telo ima bočno od 8 do 12 temnejših peg, ki so vidne, če luske odpadejo. Na škržnem poklopcu ima od 3 do 5 strij, ki se razpirajo v smeri navzdol in nazaj.

PODOBNE VRSTE

Papalina (Sprattus sprattus) je sardeli zelo podobna. Najlaže ju ločimo po tem, da ima papalina trebušno ostre in štrleče luske, ki tvorijo gredelj. To občutimo, če s prstom trebušno povlečemo po papalini v smeri proti ustom. Papalina tudi nima za sardelo značilnih brazd (strij) na škržnem poklopcu.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Živi v jatah in je značilna pelagična vrsta Jadranskega morja. Večinoma jo najdemo v priobalnem pasu (litoral) do globine 100 m. Jate sardel se pri nas podnevi zadržujejo ob morskem dnu, ponoči pa se dvignejo proti površju.

BIOLOGIJA

Sardela se prehranjuje z živalskim planktonom (zooplankton). Zraste do okrog 27 cm, v Jadranu manj. Najpogosteje so dolge med 15 in 20 cm ter tehtajo okrog 25 g. Drsti se pozimi in zgodaj spomladi.

ZANIMIVOSTI

V deželah vzhodnega Jadrana je veljala za poceni »ljudsko« hrano. Tam je na njej temeljila tudi večina ribje predelovalne industrije.

PRIPRAVA

V poletnih mesecih, ko je njena vsebnost Ω3 maščob najvišja, je odlična pripravljena na ogljenem žaru.

RIBOLOV

Pri nas jo ribiči spomladi najprej lovijo z visečimi mrežami in nato z zapornimi plavaricami od aprila do novembra.  Do leta 2012 so sardelo (in sardona) lovili tudi (in predvsem) s pelagično vlečno mrežo.

SEZONA RIBOLOVA

V našem morju jo zasledimo množično v topli polovici leta od marca do novembra, včasih pa se pojavi tudi januarja, ko se morje ohladi in se sicer običajno seli v južnejše in globlje dele severnega Jadrana.

IZTOVOR

Iztovor sardele je drastično upadel zaradi razreza zadnjega para plovil s pelagično vlečno mrežo,  skoraj opuščenega ribolova z zaporno plavarico, deloma pa tudi zato, ker je to ogrožena vrsta v Jadranu in Sredozemskem morju nasploh. Zato so letno uvedene časovne omejitve ribolova, razmišlja pa se tudi o bolj restriktivnih ukrepih. Najmanjša lovna mera znaša 11 cm.

OPIS

Prepoznamo ga po podolgovatem, vretenastem telesu z značilnim dolgim, špičastim gobcem, ki štrli naprej čez rob spodnje čeljusti. V velikih, podstojnih ustih ima drobne zobe, na glavi pa izstopajo velike oči. Največkrat je v ribarnicah brez lusk, saj te med ribolovom odpadejo. V nasprotju s sardelo ali papalino na trebuhu nima gredlja iz lusk. Obarvanost je tipična za pelagične ribe: zelenkast do (rjavo) moder hrbet, ki se bočno preliva v trebušno srebrno belo. Na boku ima srebrn pas, nad njim pa modro črto.

PODOBNE VRSTE

Podoben je drugim vrstam iz rodu sardonov, ki pa pri nas ne živijo.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Sardon je priobalna, pelagična in subtropska vrsta. Kot sardela tudi sardon živi v jatah od obale vse do globine 400 m. Podnevi se zadržuje pri dnu, ponoči pa se pomakne proti površju.

BIOLOGIJA

Sardon se prehranjuje z živalskim planktonom (zooplankton), zraste do 20 cm, v povprečju pa so osebki dolgi od 13 do 14 cm in tehtajo okrog 14 g. Drsti se v topli polovici leta, od maja do septembra.

ZANIMIVOSTI

Usta sardona se med lovom na široko odpro in skupaj s škrgami omogočajo učinkovito precejanje vode in zbiranje planktona.

PRIPRAVA

Sardon je najboljši ocvrt ali v marinadi. Lahko ga tudi solimo, njegove slane filete pa vložimo v oljčno olje.

RIBOLOV

Ribiči ga pri nas lovijo izključno z zapornimi plavaricami. V obdobju od 1980 do 2012 so jih največ ujeli s pelagično vlečno mrežo, upravljano z dveh plovil.

SEZONA RIBOLOVA

Oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, najštevilčnejši je od junija do avgusta. Do leta 2012 so ga lovili tudi s pelagično vlečno mrežo celo leto, danes pa ga lovijo le z zaporno plavarico večinoma v topli polovici leta.

IZTOVOR

Iztovor sardona je v Sloveniji drastično upadel. Deloma zaradi razreza zadnjega para plovil s pelagično vlečno mrežo, deloma zaradi skoraj opuščenega ribolova z zaporno plavarico, deloma pa tudi zato, ker je to ogrožena vrsta v Jadranu in tudi sicer v Sredozemskem morju. Zaradi naštetega so letno uvedene časovne omejitve ribolova, razmišlja pa se tudi o bolj restriktivnih ukrepih (uvedba daljšega lovopusta, uvedba kvot). Najmanjša lovna mera znaša 9 cm.

OPIS

Mol je predstavnik družine trsk (Gadidae). Hrbet ima svetlo rumeno rjav, bočno zlato rumen, trebušno srebrno bel. Telo ima vretenasto, zgornjo čeljust nekoliko daljšo od spodnje. Pri mladih osebkih je vidna drobna bradna tipalka, ki pozneje izgine. Tipična je črna lisa na zgornji strani osnove prsnih plavuti.

PODOBNE VRSTE

Molič (Trisopterus minutus) ima nekoliko višje telo in bradno tipalko, ki ostane vse življenje.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Živi v obalnem pasu, nad muljastim in peščenim dnom. Je bentopelagična vrsta, ki plava v celotnem vodnem stolpcu. Značilen je za zmeren podnebni pas do globine 100 m, pri nas je prisoten v celotnem Tržaškem zalivu, razen v ozkem delu obalnega pasu.

BIOLOGIJA

Prehranjuje se z bentoškimi organizmi, rakci, mnogoščetinci in majhnimi bentoškimi ribami. Zraste do 70 cm, pri nas merijo večinoma okrog 20 cm in tehtajo okrog 100 g. Drsti se v zimskih mesecih.

ZANIMIVOSTI

Zaradi občutljivosti mola so bili nekoč najbolj cenjeni moli, ujeti s trnkom ali parangalom, saj so bili za razliko od tistih iz mrež nepoškodovani.

PRIPRAVA

Mol je kulinarično relativno dobro poznana in cenovno zelo dostopna riba. Nežno, izredno belo meso ima nizko vsebnost maščob in je zato primerno za različne oblike dietne prehrane. Lahko ga skuhamo, manjši primerki so odlični ocvrti, večje pa lahko pripravimo tudi na žaru.

RIBOLOV

Ribiči mola lovijo večinoma s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, manj s stoječimi mrežami in različnimi ribiškimi vrvicami in parangali.

SEZONA RIBOLOVA

Oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, lovijo ga več v zimskem času, tudi zato, ker je takrat v našem morju manj ostalih vrst rib.

IZTOVOR

Mol je za slovenske gospodarske ribiče, ki lovijo z vlečnimi mrežami, zelo pomembna vrsta, saj je po količini iztovora že vsa zadnja leta med prvimi petimi vrstami. Rekordni ulov dobrih 80 t leta 2012 je  prvič presegel ulov sardele. Nato se je ulov drastično zmanjšal, v zadnjem obdobju pa spet narašča.

OPIS

Telo osliča je vretenasto. V velikih ustih ima nize ostrih in močnih zob. Na temenu ima trikotno uleknino, omejeno z dvema bolj ali manj razvitima grebenoma, ki se proti sprednjemu delu razhajata v obliki črke V. Prva hrbtna plavut je kratka, druga hrbtna in podrepna plavut pa sta dolgi ter v zadnjem delu višji. Po hrbtu je rjavo siv z rahlim zlatim prelivom, trebuh ima srebrno bel, ustna in škržna votlina pri odraslih sta črni.

PODOBNE VRSTE

Podoben je drugim vrstam iz rodu osličev, ki pa pri nas ne živijo.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Oslič je bentopelagična vrsta, razširjena v zmernem podnebnem pasu do globine 1000 m. V vzhodnem Atlantiku je razširjen od Norveške in Islandije do Mavretanije ter v Sredozemskem in ob južnih obalah Črnega morja. Podnevi se zadržuje bliže dnu, ponoči pa se za plenom, malimi pelagičnimi ribami, dvigne proti površini.

BIOLOGIJA

Oslič zraste do 140 cm, vendar tako velike osebke najdemo le v večjih globinah. Odrasli se prehranjujejo z ribami, mladi pa pretežno z manjšimi raki. V Jadranu dosežejo spolno zrelost pri velikosti od 20 do 30 cm, razmnožujejo pa se vse leto.

ZANIMIVOSTI

Oslič je ena najpomembnejših, toda prekomerno izkoriščanih ribolovnih vrst v Jadranu. Na območju Jabučke kotline v Jadranu, ki je pomembno območje za razmnoževanje in odraščanje osliča, so v bilateralnem dogovoru Italije in Hrvaške predpisane časovne in prostorske omejitve ribolova.

PRIPRAVA

Cele, večje osliče lahko pečemo v pečici, najboljše na posteljici iz krompirja z dodatki različne zelenjave. Lahko ga tudi kuhamo v sopari ali vodi ter cvremo.

RIBOLOV

Ribiči lovijo osliča s petimi tipi ribolovnih orodij. Največje deleže iztovora dosežejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami (69 %) in s stoječimi zabodnimi mrežami (29 %). Preostanek ujamejo z drugimi tipi mrež.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka, ki se v najtoplejšem delu leta skoraj v celoti umakne iz našega morja. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od decembra do junija.

IZTOVOR

Letne količine iztovora kažejo trend upadanja. Največ osliča so ujeli leta 2007, ko so ga iztovorili dobrih šest ton. Po letu 2009 se je iztovor občutno zmanjšal in je le izjemoma presegel eno tono. Edina omejitev glede iztovora osliča je najmanjša prodajna velikost, ki znaša 20 cm.

OPIS

Izrazito bočno stisnjeno telo kovača je od strani ovalne oblike. Na glavi izstopa velik in iztegljiv gobec. Velike ima tudi oči, nameščene visoko na glavi. V sprednjem delu hrbtne plavuti ima velike trde plavutnice, ki se nadaljujejo v dolge niti. Vzdolž trebuha in ob osnovah hrbtne in podrepne plavuti ima razvite trnaste koščene plošče. Mladi osebki imajo vzdolž telesa nepravilne temne proge. Z odraščanjem postaja telo sivo olivno zeleno, z zlato srebrnim odsevom po bokih. Zanj je značilna temna, rumeno obrobljena ovalna lisa na bokih.

PODOBNE VRSTE

Čeprav so vsi predstavniki družine kovačev (Zeidae) po obliki telesa med seboj zelo podobni, pri nas ni vrst, s katerimi bi lahko zamenjali kovača. Edina podobna vrsta je kapski kovač (Zeus capensis), ki je razširjen ob obalah južne Afrike.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Kovač je priobalna vrsta, ki živi v bližini morskega dna od 5 do 400 m globine. Razširjen je v vzhodnem Atlantiku od Norveške do južne Afrike ter v celotnem Sredozemskem in Črnem morju. V zahodnem Tihem oceanu živi okrog Japonske, Koreje, Avstralije in Nove Zelandije. Prav tako ga najdemo v Indijskem oceanu.

BIOLOGIJA

Kovač zraste do 90 cm, večina ujetih osebkov je manjših od 40 cm. Je samotar, večinoma se prehranjuje z manjšimi ribami, včasih tudi z glavonožci in raki. Spolno zrelost doseže v četrtem letu starosti. V Sredozemskem morju se razmnožuje pozimi in zgodaj spomladi. Odrasli kovači večino življenja preživijo v bližini morskega dna.

ZANIMIVOSTI

Čeprav je kovač plenilec rib, svojega plena ne lovi s hitrim plavanjem. Namesto tega skoraj nepremično lebdi v vodi in čaka, da se mu plen sam približa. Takrat proti ribi iztegne gobec in jo dobesedno posrka v usta.

PRIPRAVA

Cele kovače najpogosteje pečejo v pečici, velikokrat na posteljici iz krompirja z dodatki različne zelenjave. Lahko ga tudi kuhamo v sopari ali vodi ter cvremo.

RIBOLOV

Ribiči lovijo kovača s petimi tipi ribolovnih orodij. Največ (95 %) ga ujamejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, ostalih 5 % pa s stoječimi zabodnimi in trislojnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Kovač je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od julija do januarja. V ulovu prevladujejo manjši osebki.

IZTOVOR

Letne količine iztovora so spremenljive in komaj kdaj presežejo eno tono. Omejitve ribolova ni.

OPIS

Telo velikega krulca je stožčasto z izrazito veliko glavo ter prekrito z drobnimi luskami. Prav tako so majhne tudi cevaste luske pobočnice. Izstopajo velike prsne plavuti, ki poravnane s telesom segajo nazaj vsaj do četrte plavutnice podrepne plavuti. Trn za škržno votlino je kratek in sega nazaj do prve četrtine prsne plavuti. Zgornji del telesa je rjavo rdečkaste barve, ki lahko prehaja v oranžno, zelenkasto ali sivo. Rožnati boki preidejo v bel trebuh. Po obarvanosti izstopajo velike prsne plavuti. Njihova zunanja površina je črno vijolična z modro obrobo.

PODOBNE VRSTE

Velikega krulca lahko pri nas zamenjamo s sivim krulcem (Eutrigla gurnardus), ki pa ima krajše prsne plavuti in temno liso na prvi hrbtni plavuti. Podoben je tudi progasti krulec (Trigloporus lastoviza), ki se brez težave loči po vzporednih, prečnih kožnih grebenih na bokih in hrbtu.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Veliki krulec je subtropska priobalna vrsta, ki živi na muljastem ali peščenem morskem dnu od 20 do 300 m globine. V vzhodnem Atlantiku je razširjena ob evropskih in afriških obalah ter v Sredozemskem in Črnem morju.

BIOLOGIJA

Veliki krulec zraste do 75 cm, vendar pa je večina ujetih osebkov dolgih okrog 30 cm. Njegovo življenje je večinoma samotarsko. V glavnem se prehranjuje z manjšimi ribami, raki in mehkužci. Spolno zrelost doseže pri velikosti 20 cm. Razmnožuje se v hladnem delu leta.

Na prsnih plavutih ima po tri ločene plavutnice, ki jih uporablja kot noge. Na njih počiva na morskem dnu, služijo pa mu tudi za počasno premikanje in zaznavo plena.

PRIPRAVA

V naših ribarnicah prodajajo cele, sveže velike krulce. Njegovo meso je čvrsto in cenjeno. Velikega krulca najpogosteje, skupaj z drugimi vrstami, pripravijo v brodetu. Še posebej večji osebki so primerni za pečenje v pečici. Najpogosteje ga pečejo na posteljici iz krompirja z dodatki različne zelenjave.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s trislojnimi mrežami, stoječimi zabodnimi mrežami ter pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

Veliki krulec je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od oktobra do januarja.

IZTOVOR

Letne količine iztovora se gibajo okrog ene tone in pol. V obdobju po letu 2005 je opazen trend naraščanja iztovora, ki je vrh dosegel leta 2012 z dobrimi tremi tonami. Po tem letu se je iztovor ustalil. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Telo skakavke je vretenasto in bočno stisnjeno. Na telesu izstopa velika glava, ki ima po sredini zgornje strani vzdolžni greben. Značilna je tudi štrleča spodnja čeljust ter močno in ostro zobovje. Na škržnem poklopcu ima en trn. Druga hrbtna in podrepna plavut sta nameščeni nasproti. Obe plavuti sta v svojem sprednjem delu znatno višji. Obarvanost hrbta je zeleno siva s srebrnim odsevom. Srebrna barva se nadaljuje na boke. Osnova prsnih plavuti je bolj ali manj črna.

PODOBNE VRSTE

Pri nas ni vrst, s katerimi bi lahko zamenjali skakavko.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Skakavka je oceanska, pelagična in subtropska vrsta, razširjena okrog zemeljske oble, z izjemo vzhodnega Tihega oceana. Čeprav je vrsta odprtega morja, se pogosto zadržuje ob obalah, kjer zaide tudi v izlivne dele celinskih voda. Živi v globinah do 200 m.

BIOLOGIJA

Skakavka zraste do 130 cm, vendar pa njena običajna dolžina najpogosteje ne preseže 60 cm. Odrasle plavajo v skupinah ter agresivno napadajo jate cipljev in drugih rib. Poleg rib se prehranjuje tudi z raki in glavonožci. Spolno zrelost doseže pri velikosti 30 cm. V Sredozemlju se razmnožuje od maja do avgusta.

ZANIMIVOSTI

Skakavka je pri nas veljala za izjemno redko vrsto, dokler se ni leta 2011 pojavila v večjem številu. Od takrat je v našem morju stalno prisotna. Z izredno ostrimi zobmi z lahkoto pregrizne ribo ali ribiško vrvico.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s trislojnimi mrežami, pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, stoječimi zabodnimi mrežami in zapornimi plavaricami.

PRIPRAVA

V naših ribarnicah prodajajo cele, sveže skakavke. Njihovo meso je dobro in primerno za različne načine priprave. Odlična je pečena na žaru, lahko pa jo prekrito z grobo soljo pečemo tudi v pečici. Lahko jo tudi kuhamo v sopari ali vodi, predvsem manjše osebke cvremo.

SEZONA RIBOLOVA

Skakavka je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejša jeseni in spomladi.

IZTOVOR

Letne količine iztovora se spreminjajo in so v glavnem manjše od ene tone. Čeprav je iztovor po letu 2011 upadel, je opazen trend njegovega naraščanja. Leta 2017 je tako dosegel 1,3 t. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Telo šura je vretenasto in v prerezu ovalno. Oko delno prekriva dobro razvita maščobna očesna blazinica. Na glavi izstopa štrleča spodnja čeljust. Njegova značilnost je niz povečanih in otrdelih lusk, ki poteka vzdolž pobočnice. Višina lusk na začetku zadnjega, nižjega dela pobočnice je občutno nižja od premera očesa. Zgornji del telesa je sivkasto moder, spodnji pa srebrno bel. Na zgornjem, zadnjem delu škržnega poklopca ima temno liso.

PODOBNE VRSTE

Sredozemskemu šuru je zelo podoben šur (Trachurus trachurus), ki pa ima luske pobočnice približno enako visoke premeru očesa. Tudi ribiči pomotoma navajajo, da so ujeli šura, čeprav pri nas vselej iztovarjajo sredozemskega šura.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Sredozemski šur je oceanska, pelagična in subtropska vrsta, v vzhodnem Atlantiku razširjena od Biskajskega zaliva do Mavretanije ter v Sredozemskem morju. Običajno živi v globinah od pet do 250 m. Jate odraslih osebkov se pogosto zadržujejo blizu morskega dna, lahko pa se dvignejo do površine morja.

BIOLOGIJA

Sredozemski šur zraste do 60 cm, vendar je njegova običajna dolžina okrog 30 cm. Prehranjuje se z manjšimi ribami, posebno s sardelami, sardoni ter manjšimi raki. Spolno zrelost doseže pri velikosti 20 cm. Pri nas se razmnožuje od maja do avgusta.

Mladi, do nekaj centimetrov veliki osebki živijo v zavetju velikih meduz, pri nas velikega klobučnjaka (Rhizostoma pulmo).

PRIPRAVA

Meso sredozemskega šura je pusto in ne preveč cenjeno, vendar ga lahko s primerno pripravo izboljšamo. Med pečenjem na žaru ga večkrat premažemo z oljčnim oljem. Prav tako se oljčno olje poda kot preliv h kuhanemu šuru. Manjši osebki so najboljši ocvrti.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, v manjši meri pa ga ujamejo tudi s trislojnimi mrežami, z zapornimi plavaricami ter s stoječimi zabodnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Sredozemski šur je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od julija do decembra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora imajo od leta 2006 bolj ali manj padajoči trend. Tako so se zmanjšale s slabih 22 t leta 2006 na slabi 2 t leta 2017. Edina omejitev glede iztovora sredozemskega šura je najmanjša prodajna velikost, ki znaša 15 cm.

OPIS

Telo špara je od strani ovalno in bočno precej stisnjeno. Njegov hrbet je izrazito privzdignjen. V sprednjem delu vsake čeljusti ima osem sekalcem podobnih zob. Za njimi so nameščeni meljakom podobni zobje. Lica in škržne poklopce mu prekrivajo luske. Barva telesa je srebrno sivo rumenkasta z značilno črno progo okrog repnega debla. Prsne plavuti so rumenkaste. Mladi osebki imajo na bokih pet ozkih navpičnih prog.

PODOBNE VRSTE

Zamenjava je možna z drugimi vrstami rodu šparov (Diplodus).

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Špar je priobalna, bentopelagična in subtropska vrsta, v vzhodnem Atlantiku razširjena ob obalah Kanarskih otokov, od Portugalske do Biskajskega zaliva ter v Sredozemskem in Črnem morju. Rad se zadržuje nad travniki morskih cvetnic, najdemo pa ga tudi nad muljastim in peščenim morskim dnom. Čeprav so ga našli tudi v globinah do 90 m, se najraje zadržuje v plitvejši vodi.

BIOLOGIJA

Špar zraste do 28 cm, vendar je njegova običajna dolžina okrog 13 cm. Prehranjuje se z različnimi manjšimi nevretenčarji, kot so mnogoščetinci, raki in mehkužci. Spolno zrelost doseže pri velikosti 11 cm. Pri nas se razmnožuje od aprila do avgusta, vrh razmnoževanja pa je v maju.

ZANIMIVOSTI

Špar je »velika« riba v malem telesu. Njegova veličina je odlično meso, ki je kulinarično zapostavljeno zaradi njegove majhnosti.

PRIPRAVA

V naših ribarnicah prodajajo cele, sveže špare. Njegovo meso je odlično, vendar zaradi majhnosti primerno le za maloštevilne načine priprave. Večji osebki so primerni za peko na žaru. Sicer je najpogostejši način priprave cvrenje.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, s stoječimi zabodnimi mrežami in s trislojnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Špar je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od aprila do oktobra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora so dokaj stanovitne in se gibljejo med 1,5 in 2,5 t. Kljub temu opazimo medletno spreminjanje kot ponavljajoče enakomerno naraščanje, ki mu sledi upadanje. Edina omejitev glede iztovora špara je najmanjša prodajna velikost, ki znaša 12 cm.

OPIS

To so ribe iz družine šparov (Sparidae) z nekoliko podolgovato glavo in značilnimi prečnimi progami (10 do 13) na srebrnih bokih. Sicer ima ovčica precej bočno stisnjeno telo, ki je trebušno skoraj ravno. Gobec je dolg in koničast, lice in škržni poklopec sta pokrita z luskami. Poleg ostrega zobovja v sprednjem delu čeljusti ima ovčica v notranjem delu čeljusti meljakom podobne zobe, s katerimi zlahka stre manjše školjke in mnogoščetince.

PODOBNE VRSTE

Pri nas ni podobnih vrst.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Ovčica je priobalna, pridnena in subtropska vrsta. Najraje se zadržuje na peščenem in muljastem morskem dnu do globine 20 m, izjemoma do 150 m. Včasih zaide tudi v izlivna območja celinskih voda.

BIOLOGIJA

Prehranjujejo se z manjšimi rakci, školjkami in črvi mnogoščetinci. Včasih se ovčice zberejo tudi v večjih jatah, kar znajo ribiči izkoristiti za dober ulov. Zrasejo do 55 cm, povprečno okrog 30 cm, in tehtajo 200 do 300 g.

ZANIMIVOSTI

Ovčice v manjših jatah brskajo po peščenem morskem dnu in morda spominjajo »na pašo ovc«.

PRIPRAVA

Ovčice so najboljše pripravljene na žaru (večji osebki) ali ocvrte. Zaradi načina prehranjevanja je dobro, če ovčice takoj po ulovu očistimo, saj imajo v prebavilih lahko precej hrane in organskih delcev.

RIBOLOV

Naši ribiči jo lovijo večinoma s stoječimi zabodnimi in trislojnimi mrežami, občasno pa tudi z zapornimi plavaricami.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka. V našem morju je prisotna vse leto, najštevilčnejša je od novembra do februarja.

IZTOVOR

Letni iztovor ovčice večinoma ne presega 1 t. Izjema je bilo leto 2012, ko je iztovor presegel 6 ton in so jo samo z zaporno plavarico ulovili slabe 4 t. Najmanjša lovna mera znaša 20 cm.

OPIS

Ribon je pogost predstavnik rib Tržaškega zaliva. Uvrščamo ga v družino šparov (Sparidae). Telo je bočno sploščeno ter nežno rdeče na zgornji strani s tipično rdečo liso na zgornjem robu škržnega poklopca. Zgornjo stran ima posejano z drobnimi modrimi pikami, ki pri mrtvih osebkih izginejo.

PODOBNE VRSTE

Zamenjamo ga lahko s predstavniki rodov Pagellus in Pagrus. V ribarnicah najdemo pagre (Pagrus spp.) po poreklu večinoma iz držav severne in zahodne Afrike. Imajo bolj intenzivno rdečo barvo ter predvsem trebušno več rumenega odtenka.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Ribon je priobalna, bentopelagična in subtropska vrsta. Najdemo ga v Sredozemlju ter vzhodnem Atlantiku od obal Norveške vse do Gvineje Bissau  Poseljuje različne tipe morskega dna, od kamnitega do muljastega, do globine 200 m. Pozimi se umakne globje.

BIOLOGIJA

Doseže lahko do 50 cm dolžine, v povprečju pa so osebki dolgi med 10 in 30 cm. Tako kot večina rib iz te družine, ima tudi ribon močne zobe ter se prehranjuje večinoma z bentoškimi organizmi in manjšimi ribami. Riboni so dvospolniki (hermafroditi) in menjajo spol večinoma v tretjem letu starosti. Prvi dve leti so riboni večinoma samice, nato pa samci. Drsti se v topli polovici leta.

PRIPRAVA

Riboni so kulinarično prvorazredne ribe z zelo okusnim belim mesom. Večji osebki so odlični pripravljeni na žaru, lahko jih samo popečemo na olju. Manjše osebke pomokamo in ocvremo.

RIBOLOV

Ribiči ga lovijo večinoma s stoječimi zabodnimi mrežami, manj s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami ter trislojnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, sicer pa ga lovijo nekoliko bolj v spomladanskem in poletnem obdobju.

IZTOVOR

Iztovor je dokaj konstanten in se giblje okrog 4 t z izjemo leta 2012, ko je presegel 16 t. Najmanjša lovna mera znaša 15 cm.

OPIS

Telo salpe je vretenasto in v prerezu ovalno. Glavo ima kratko, z majhnimi, nekoliko podstojnimi usti. Lica in škržne poklopce ima prekrite z luskami. V čeljustih ima po en niz sekalcem podobnih zob. Zgornji zobje imajo zajedo. Po hrbtu je modro zelenkaste barve, proti bokom pa se barva spreminja v srebrnkasto. Njeno značilno obarvanost tvorijo ozke zlate črte, ki potekajo vzdolž telesa. Oči ima rumene, plavuti pa zelenkaste z izjemo trebušnih, ki so skoraj bele.

PODOBNE VRSTE

Pri nas ni podobnih vrst.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Salpa je priobalna, bentopelagična in subtropska vrsta, v vzhodnem Atlantiku razširjena od Biskajskega zaliva do južne Afrike ter v Sredozemskem morju. Poseljuje kamnito in peščeno morsko dno, poraščeno z algami ali morskimi cvetnicami, do globine 70 m.

BIOLOGIJA

Salpa zraste do 50 cm, vendar njena običajna dolžina le redko preseže 30 cm. Mlade salpe so bolj mesojede in se prehranjujejo z drobnimi nevretenčarji. Odrasle salpe v večjih jatah objedajo alge in morske cvetnice in so skoraj izključno vegetarijanci. Mlade salpe so samice, ki pri velikosti približno 25 cm spremenijo spol. V Sredozemlju se razmnožujejo aprila in maja.

ZANIMIVOSTI

Salpa velja za našo najbolj vegetarijansko morsko ribo.

PRIPRAVA

Zelo sveža in čim prej iztrebljena salpa je okusna. Kvaliteto ji hitro skvari razkroj prebavila, zaradi česar se meso prepoji z neprijetnim vonjem. Zaradi tega kulinarično ni cenjena. Verjetno najprimernejši način priprave je peka na žaru. Predvsem večje lahko pečemo tudi v pečici.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s stoječimi zabodnimi mrežami, s trislojnimi mrežami, z zaporno plavarico ter s sestavljenimi zabodnimi in zapletnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Salpa je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejša septembra ter od decembra do aprila.

IZTOVOR

Letne količine iztovora so dokaj stanovitne in se gibljejo okrog dveh ton. Izjemoma je leta 2011 iztovor salpe dosegel kar dobrih 13 t, predvsem zaradi izjemnega ulova z zaporno plavarico (8,8 t). Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Telo je vretenaste oblike, hrbtno je zlato rjave barve z odtenkom olivno zelene, ki se preko bokov preliva do trebušno srebrno bele. Ima značilne 3 do 5 zlato rumene vzdolžne proge ter velike oči. Na osnovi prsnih plavuti ima črno pego.

PODOBNE VRSTE

Zamenjali bi jo lahko s salpo, ki ima podobno barvo ter zlate vzdolžne proge (10 do 11), vendar ima salpa višje telo, relativno manjše oči, telo pa ni izrazito vretenasto.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Je oceanodromna selivka, ki jo najdemo v priobalnem pasu do globine 350 m, večinoma pa se zadržuje do globine 50 m. Najdemo jo nad peščenim, muljevitim in skalnim dnom tako v pridnenem sloju kot v pelagialu.

BIOLOGIJA

Bukva je omnivorna vrsta, ki se prehranjuje z manjšimi rakci, obrastjo na algah ter tudi z živalskim planktonom (zooplankton). Sodi v družino šparov, zraste do 40 cm, največja zabeležena masa je bila 455 g. Pri nas so dolge okrog 20 cm. Mlajši osebki se zadržujejo v jatah ob obali, na previsnih področjih, obraščenih z algami, in območjih z močnejšim morskim tokom, ki prinaša s seboj tudi živalski plankton. Drsti se od januarja do maja.

ZANIMIVOSTI

Zaradi načina prehranjevanja ima tako kot salpa izrazit vonj in okus po jodu.

PRIPRAVA

Tako kot salpa je tudi bukva zaradi izrazitejšega vonja po jodu kulinarično manj zanimiva riba. Po ulovu jih je dobro čim prej očistiti.

Bukve so dobre ocvrte ter pripravljene na žaru. Popestrile bodo okus brodeta.

RIBOLOV

Bukvo naši ribiči lovijo večinoma s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami (84 %). Preostanek ujamejo z drugimi tipi stoječih mrež in zapornimi plavaricami. Večinoma pa bukva ni ciljna ribolovna vrsta in je v ulovih prisotna bolj kot prilov.

SEZONA RIBOLOVA

V našem morju jo zasledimo množično v topli polovici leta od maja do septembra, sicer pa je v ulovih naših kočarjev prisotna skoraj vse leto.

IZTOVOR

Iztovor bukve se je do leta 2012 gibal okrog 2 t letno, predvsem zaradi ribolova s pelaško vlečno mrežo ter številčnejšega ribolova s prideno vlečno mrežo s širilkami (kočo). Nato se je ustalil pri okorg 0,5 t letno.

OPIS

To je riba, ki je morda najbolj poznana iz družine šparov (Sparidae). Po tipični lisi zlate barve na glavi  med očesoma je orada tudi dobila svoje drugo ime – zlatobrov. Bočno stisnjeno telo je srebrne barve z zlato zelenkastim odtenkom. Ima zelo močno zobovje in močne čeljusti, ki lahko zdrobijo tudi večje školjke. V vsaki čeljusti ima po štiri do šest podočnikom podobnih zob, za njimi so bolj topi in krajši zobje, ki postopno prehajajo v dva do štiri nize meljakom podobnih zob.

PODOBNE VRSTE

Orado zaradi značilnih potez zlahka prepoznamo. V družini šparov so ji morda še najbolj podobni zobatec in večji špari.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Orada je priobalna, subtropska vrsta. Živi nad travniki morskih cvetnic ali na peščenem morskem dnu do 30 m globine. Izjemoma zaide tudi globje. Ker dobro prenaša manj slano vodo, zaide tudi v solinske kanale in izlivna območja celinskih voda.

BIOLOGIJA

Orade zrastejo do 70 cm, povprečna dolžina znaša 30 do 40 cm, tehtajo okrog 350 g, največja zabeležena masa je bila 17,2 kg. Prehranjujejo se z bentoškimi organizmi, ker pa imajo zelo močno zobovje in močne čeljusti, lahko zdrobijo tudi večje školjke. Orada je protandrični hermafrodit (dvospolnik). Mladi osebki (dolžine od 20 do 30 cm, starosti okrog 2 leti) so večinoma samci, nato pa po prvi spolni zrelosti postopoma menjujejo spol. Tako so večji osebki (nad 30 cm dolžine) večinoma samice. Večinoma se drstijo jeseni, od oktobra do decembra, ko se združujejo v jate in približajo obalam. Takrat jih tudi naši ribiči največ ulovijo.

ZANIMIVOSTI

Našim školjkarjem orade pozno poleti ter jeseni povzročijo precej škode v gojiščih klapavice. Takrat lahko pojedo tudi več 10 t pridelka.

PRIPRAVA

Orada je prvorazredna riba, izrednega okusa, z nežnim belim mesom. Odlična je pripravljena na različne načine, najboljša je na ogljenem žaru ali v pečici, lahko jo tudi kuhamo (»na lešo«).

RIBOLOV

Ribiči lovijo orado večinoma s stoječimi zabodnimi mrežami, manj s trislojnimi mrežami in pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

V našem morju je prisotna vse leto, najštevilčnejša je od avgusta do novembra.

IZTOVOR

Iztovor orade v zadnjih letih raste in je tako po količini kot po ekonomski vrednosti med vodilnimi ribolovnimi vrstami. Letne količine dosegajo slabih 20 t. Najmanjša lovna mera znaša 20 cm.

OPIS

Telo menole je vretenasto in dokaj bočno stisnjeno. Njegova višina je približno enaka dolžini glave. Gobec ima zašiljen in iztegljiv. Na škržnem poklopcu nima trnov. Na čeljustih ima drobne stožčaste zobe v več nizih, v sprednjem delu čeljusti pa ima tudi nekaj večjih zob. Rumenkasto sivo rjava barva hrbta postopoma prehaja v srebrnkasto barvo bokov. Na bokih ima podolgovato temno liso. Sprednji del hrbtne plavuti je črn. V času drsti se samci pisano obarvajo. Takrat imajo po trupu, glavi in hrbtni plavuti sinje in rumene lise in črte.

PODOBNE VRSTE

Zamenjava je možna s še dvema vrstama iz rodu giric (Spicara), ki živijo v Jadranu, vendar jih pri nas še nismo našli.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Menola je priobalna, bentopelagična in subtropska vrsta, razširjena v Sredozemskem morju. Poseljuje različne tipe morskega dna, od kamnitega do muljastega do globine 130 m.

BIOLOGIJA

Menola zraste do 25 cm, vendar je njena običajna dolžina okrog 14 cm. Prehranjuje se z živalskim planktonom. Zanjo je značilna menjava spola. Mlajši osebki so samice, z rastjo pa spol spremenijo. Pri nas se razmnožujejo od aprila do julija. Drst je najintenzivnejša junija.

ZANIMIVOSTI

Prav s proučevanjem menole in njej podobne girice (Spicara smaris) je naš profesor dr. Miroslav Zei v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prvič odkril menjavo spola pri ribah kostnicah.

PRIPRAVA

Menole lahko kupimo sveže predvsem v obmorskih ribarnicah. Meso menole ni cenjeno. Deloma na to vpliva njena majhnost, deloma pa okus mesa. Kljub temu mnogi cenijo ocvrte menole. Drugi načini priprave so manj primerni.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, manj s stoječimi zabodnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Menola je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejša od marca do novembra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora se od leta 2007, ko so iztovorili dobrih 7 t, zmanjšujejo. V zadnjih petih letih se je iztovor ustalil na povprečno 1,4 t. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Telo bradača je vretenasto in zmerno bočno stisnjeno. Spodnji obris telesa je skoraj raven. Zgornji obris telesa zaznamuje skoraj navpičen gobec, za glavo pa se telo postopoma zniža do repne plavuti. Oko je nameščeno v zgornjem delu glave, usta so majhna in iztegljiva. Na hrbtu ima dve razmaknjeni plavuti. Telo prekrivajo velike in tanke luske, ki zlahka odpadejo. Na bradi izraščata tipalki. Rumeno siva do rdeča barva hrbta postopno prehaja v rožnate boke. Po trebuhu je rožnato srebrne ali bele barve. Plavuti so brezbarvne.

PODOBNE VRSTE

Pri nas živi tudi podoben progasti bradač (Mullus surmuletus), ki ga od bradača najlažje ločimo po prvi hrbtni plavuti, ki je rumenkasta z dvema temnima črtama.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Bradač je priobalna, pridnena in subtropska vrsta, razširjena ob obalah vzhodnega Atlantika, od Britanskega otočja do Senegala ter v Sredozemskem in Črnem morju. Živi na peščenem ali muljastem dnu do globine 300 m.

BIOLOGIJA

Bradač zraste do 34 cm, vendar je njegova običajna dolžina do 20 cm. Prehranjuje se z manjšimi bentoškimi nevretenčarji, kot so mnogoščetinci, raki in mehkužci. Spolno dozori pri dolžini 11 cm. V Sredozemlju se razmnožuje od aprila do avgusta.

ZANIMIVOSTI

Pri iskanju plena v morskih usedlinah si pomaga z bradnima tipalkama. Z njima brska in zazna plen.

PRIPRAVA

V ribarnicah prodajajo sveže bradače, katerih meso je dokaj cenjeno. Pozorni moramo biti na svežost rib, saj so bradači nagnjeni k hitremu razpadanju prebavila. Najprimernejši način priprave bradačev je cvrenje ali na žaru. Ostali načini so za bradača manj primerni.

RIBOLOV

Skorajda ves iztovor bradača (99 %) odpade na pridnene vlečne mreže s širilkami. Ulovi z ostalimi ribolovnimi orodji so zanemarljivi.

SEZONA RIBOLOVA

Bradač je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna od julija do januarja. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejša od septembra do novembra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora so se med leti spreminjale od 6,4 t leta 2007 do 1,3 t leta 2010. Po letu 2012 se je iztovorjena količina ustalila in je v povprečju znašala dobre tri tone. Edina omejitev glede iztovora bradača je najmanjša prodajna velikost, ki znaša 11 cm.

OPIS

Telo debeloustega ciplja je vretenasto in v prerezu ovalno. Glavo ima široko, čelo je skoraj ploščato. Ima značilno debelo zgornjo ustnico, katere višina je približno enaka premeru zenice. Na spodnji polovici zgornje ustnice ima enega do štiri vodoravne nize mesnatih ali poroženelih izrastkov. Po hrbtu je sivo modre barve, boki in trebuh pa so svetlejši in srebrnkasti. Vzdolž bočnih nizov lusk potekajo sive črte.

PODOBNE VRSTE

Pri nas živi še pet vrst cipljev, ki so si med seboj zelo podobni, nimajo pa ustnice, značilne za debeloustega ciplja.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Debelousti cipelj je priobalna, bentopelagična in subtropska vrsta, razširjena ob obalah Evrope in severne Afrike. Jate debeloustih cipljev se zadržujejo ob obalah, pogosto zaidejo v somornico in tudi v celinske vode. Še posebno mladi se pogosto zadržujejo v lagunah in izlivnih območjih celinskih voda.

BIOLOGIJA

Glavati cipelj zraste do 75 cm, vendar je njegova običajna dolžina okrog 30 cm. Prehranjuje se z algami, drobnimi nevretenčarji in organskim drobirjem. Spolno dozori pri dolžini 25 do 30 cm. V Sredozemlju se razmnožuje od februarja do aprila.

PRIPRAVA

Debeloustega ciplja prodajajo predvsem v primorskih ribarnicah. Kulinarično velja za enega najboljših cipljev. Še posebno dober je pečen na žaru ali v pečici na posteljici iz krompirja in zelenjave. Lahko ga pripravimo tudi kuhanega v sopari ali vodi. Dodamo ga lahko v brodet.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s stoječimi zabodnimi mrežami, manj pa s trislojnimi mrežami ter zapornimi plavaricami. Včasih ga ulovijo večje količine z zapornimi plavaricami.

SEZONA RIBOLOVA

Debelousti cipelj je amfidromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši novembra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora kažejo trend naraščanja. Leta 2005 so iztovorili slabih 500 kg te vrste, leta 2017 pa 1,4 t. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Telo zlatega ciplja je vretenasto in v prerezu skoraj okroglo. Njegova glava je široka z nekoliko zaokroženim čelom. Zgornjo ustnico ima tanko in brez izrastkov. Njena višina je manjša od premera zenice. Luske na hrbtu imajo en žlebič. Luske na glavi segajo naprej do ravnine zadnjih nosnic. Naprej prepognjene prsne plavuti segajo najmanj do zadnjega roba očesa. Po hrbtu je sivo modre barve, ki proti bokom in trebuhu prehaja v srebrnkasto. Vzdolž bočnih nizov lusk potekajo sive črte. Njegova značilnost je zlato lisa na škržnem poklopcu.

PODOBNE VRSTE

Pri nas živi še pet vrst cipljev, ki so si med seboj zelo podobni, nimajo pa zlate lise na škržnem poklopcu, značilne za zlatega ciplja.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Zlati cipelj je priobalna, bentopelagična vrsta, razširjena v zmernem podnebnem pasu ob evropski in afriški obali ter Sredozemskem in Črnem morju. Zahaja v lagune in izlivna območja celinskih voda. Poleti se umakne v globje morje, pozimi pa se združuje v velike strnjene jate, ki se zadržujejo v zalivih, blizu izlivov celinskih voda.

BIOLOGIJA

Zlati cipelj zraste do 59 cm, vendar je njegova običajna dolžina okrog 30 cm. Prehranjuje se z drobnimi bentoškimi nevretenčarji in organskim drobirjem. Spolno dozori pri dolžini 25 do 35 cm. V Sredozemlju se razmnožuje od avgusta do novembra.

ZANIMIVOSTI

Zaradi tradicionalnega zimskega ribolova na ciplje v Piranskem zalivu je bil nekoč poznan kot »piranski cipelj«. Zadnji večji ulov cipljev v Piranskem zalivu je bil leta 2003, ko so ujeli 19,5 t teh rib.

PRIPRAVA

V ribarnicah prodajajo sveže zlate ciplje. Kulinarično so še posebej cenjeni pozimi, ko se ne hranijo in imajo prazna prebavila. Takrat so še posebno okusni pečeni na žaru, v pečici ali ocvrti.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo z zapornimi plavaricami (45 %), s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami (22 %), s stoječimi zabodnimi mrežami (18 %) in s trislojnimi mrežami (14 %). Ulovi z ostalimi ribolovnimi orodji so zanemarljivi.

SEZONA RIBOLOVA

Zlati cipelj je amfidromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od julija do septembra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora so do leta 2012 kazale trend naraščanja. Od leta 2012, ko so iztovorili 40 t zlatih cipljev, je sledilo zmanjševanje iztovora na vsega dobre 3 t leta 2017. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Glavati cipelj ima vretenasto, v prerezu skoraj okroglo telo. Na široki glavi izstopa skoraj ploščato čelo. Oko prekriva dobro razvita maščobna blazinica, ki sega do zenice. Zgornja ustnica je tanka in brez izrastkov. V pazduhi prsnih plavuti ima dolgo lusko, ki sega skoraj do tretjine dolžine prsnih plavuti. Po hrbtu je sivo modre barve, ki proti bokom in trebuhu prehaja v srebrnkasto. Vzdolž bočnih nizov lusk potekajo sive črte. Podrepna plavut je sive barve.

PODOBNE VRSTE

Pri nas živi še pet vrst cipljev, ki so si med seboj zelo podobni, nimajo pa dobro razvite maščobne blazinice, značilne za glavatega ciplja.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Glavati cipelj je priobalna, bentopelagična vrsta, razširjena po vsem svetu v tropskih, subtropskih in zmernih podnebnih območjih. Rad ima plitvo vodo in le redko zaide globje od 10 m. Zahaja v somornico in tudi v celinske vode.

BIOLOGIJA

Glavati cipelj zraste do enega metra, vendar njegova dolžina le redko preseže 50 cm. Prehranjuje se z drobnimi bentoškimi nevretenčarji, mikro algami in organskim drobirjem. Spolno dozori v tretjem ali četrtem letu. Ob evropskih obalah se razmnožuje od julija do oktobra.

ZANIMIVOSTI

Ponekod iz zrelih jajčnikov glavatega ciplja pripravljajo drago delikateso. Jajčnike nasolijo in sušijo. Posušene jajčnike narežejo in jih ponudijo kot predjed, lahko pa jih dodajo tudi različnim jedem.

PRIPRAVA

V ribarnicah prodajajo sveže glavate ciplje. Kulinarično so še posebej cenjeni pozimi, ko se ne hranijo in imajo prazna prebavila. Takrat so še posebno okusni pečeni na žaru, v pečici ali ocvrti.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s stoječimi zabodnimi mrežami, s trislojnimi mrežami in s sestavljenimi trislojnimi in zabodnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Glavati cipelj je amfidromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejši od oktobra do decembra.

IZTOVOR

Od leta 2005 je opazen počasen trend naraščanja iztovorjenih količin. Do leta 2011 so iztovorili približno eno tono letno, pozneje pa se je iztovor skoraj podvojil. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Telo skuše je vretenasto, v prerezu ovalno. V velikih ustih ima drobne stožčaste zobe. Za glavo ima večje luske, drugod po telesu pa so luske drobne. Na koncu tankega repnega debla ima dva majhna grebena. V prvi hrbtni plavuti ima 11 do 13 plavutnic. Zgornjo polovico telesa ima temno modre barve z dobro izraženimi črnimi valovitimi progami. Spodaj je srebrno bele barve.

PODOBNE VRSTE

Skušo lahko zamenjamo z lokardo (Scomber colias),  ki pa ima na spodnji polovici telesa sive lise ter 8 do 10 plavutnic v prvi hrbtni plavuti.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Skuša je priobalna, pelagična vrsta, razširjena v severnem Atlantiku ter Sredozemskem in Črnem morju. Živi v jatah, v glavnem do globine 200 m. Zimo preživi globje v morju, spomladi se približa obalam.

BIOLOGIJA

Skuša zraste do 60 cm, vendar je njena običajna dolžina okrog 30 cm. Prehranjuje se z živalskim planktonom in manjšimi ribami. Spolno dozori pri dolžini okrog 28 cm. V Sredozemskem morju se razmnožuje od marca in aprila.

ZANIMIVOSTI

Namesto zanimivosti sem se na tem mestu odločil za uganko, ki mi jo je nedavno zaupal prijatelj Fabio Rizzi. Katera riba bi, a ne more? Odgovor se skriva v slovenskem imenu.

PRIPRAVA

V naših ribarnicah prodajajo cele sveže skuše. Kupimo lahko tudi toplo dimljene filete skuše, ki k nam prihajajo s severa. Skušo najdemo tudi v konzervah, v obliki filetov ali namazov. Ker ima dokaj mastno meso, je skuša zelo primerna za pečenje na žaru.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s pridneno vlečno mrežo s širilkami (40 %), s stoječimi zabodnimi mrežami (35 %) ter z zaporno plavarico (19 %). Tudi športni ribiči jo radi lovijo.

SEZONA RIBOLOVA

Skuša je oceanodromna selivka, ki je v našem morju prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je pri nas najštevilčnejša od maja do oktobra.

IZTOVOR

Od leta 2005 je opazen trend zmanjševanja iztovorjenih količin. Največja količina je bila leta 2007, ko so iztovorili skoraj 10 t skuš. Od leta 2010 se iztovor giblje okrog dveh ton. Edina omejitev glede iztovora skuše je najmanjša prodajna velikost, ki znaša 18 cm.

OPIS

Romb je bokopluta riba, ki spada v družino rombov. Kot že ime pove, je rombaste oblike, brez za ribe tipično dvobočne somernosti, ampak je levo nesomeren. Na zgornji, očesni strani je sivo do peščeno rjav, z odtenki olivno zelene. Spodnja stran, na kateri romb leži, je bela, lahko s temnimi lisami. Na očesni strani telesa ima številne koničaste, koščene grbinice. Luske manjkajo.

PODOBNE VRSTE

Romba lahko zamenjamo z gladkim rombom (Scophthalmus rhombus), ki na očesni strani nima koščenih grbinic.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Romb je priobalna vrsta, razširjena v zmernem podnebnem pasu do globine 70 m. To je značilna bentoška riba, ki živi na muljastem ali peščenem dnu, v katerega se tudi rahlo vkoplje. Pogosto zahaja v somornico.

BIOLOGIJA

Prehranjuje se z manjšimi bentoškimi ribami, v manjši meri z drugimi bentoškimi organizmi, raki in školjkami. Zraste lahko do 1 m, največja zabeležena teža pa je bila 25 kg. Večinoma so rombi pri nas dolgi okrog 50 cm in tehtajo okrog 1 kg. Ni pa redkost, ko naši ribiči ulovijo tudi večje primerke. Drsti se spomladi. Planktonska ličinka romba je dvobočno somerna ter se ob preobrazbi v mlado ribo in prehodu v bentoški način življenja spremeni v levo nesomerno.

ZANIMIVOSTI

Romba uspešno gojijo, večinoma v Španiji, kjer je skupna proizvodnja leta 2014 znašala skoraj 72.000 ton.

PRIPRAVA

Romb je vrhunska riba, izredno cenjena kot kulinarična specialiteta. Odličen je v pečici s krompirjem. Filet romba brez kože z dodatkom začimb lahko pripravimo na maslu. Poznavalci bi prav gotovo prisegli na romba, pripravljenega na ogljenem žaru. Pri tako pripravljenem rombu pridejo vsi njegovi »morski okusi«, spojeni z aromo pravega žara, še posebej do izraza.

RIBOLOV

Ribiči lovijo romba večinoma s stoječimi zabodnimi in trislojnimi mrežami, redkeje se zanjde v ulovu pridnene vlečne mreže s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, najštevilčnejši je od novembra do marca.

IZTOVOR

Letni iztovor se giblje med 800 kg in 1 t z izjemo leta 2014, ko je presegel poldrugo tono.

OPIS

Gladki romb ima podobno obliko in barvo kot njegov sorodnik romb. Telo je nekoliko tanjše in bolj podolgovato, barva pa bolj rjavkasta v primerjavi z rombom. Sicer je ravno tako levo nesomerno in ploščato. Zgornja stran telesa (očesna stran) je pogosto posuta s številnimi drobnimi temnimi pikami, trebušna stran pa bela, večkrat s temnejšimi lisami.

PODOBNE VRSTE

Gladkega romba lahko zamenjamo z rombom (Scophthalmus maximus), ki ima na očesni strani koščene grbinice.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Gladki romb je priobalna vrsta, razširjena v zmernem podnebnem pasu do globine 50 m. To je tipična bentoška riba, živeča na muljastem ali peščenem dnu, kamor se lahko tudi rahlo vkoplje.

BIOLOGIJA

Prehranjuje se z manjšimi bentoškimi ribami, v manjši meri z drugimi bentoškimi organizmi, raki in školjkami. Zraste lahko do 75 cm, največja zabeležena masa pa je bila 8 kg. Večinoma so gladki rombi pri nas dolgi od 40 do 50 cm in tehtajo okrog 1 kg. Drsti se spomladi. Kot večina bokoplut, je njegova planktonska ličinka dvobočno somerna ter se ob preobrazbi v mlado ribo in prehodu v bentoški način življenja spremeni v levo nesomerno.

PRIPRAVA

Gladki romb je visoko cenjena riba, morda nekoliko manj od sorodnega romba. Ker ima nekoliko tanjše telo, moramo paziti, da se nam v pečici ne izsuši. Lahko pripravimo filet romba brez kože, popečen na maslu ali oljčnem olju, poširan ali pa ga natremo z začimbami in ga popečemo. Pripravljenega na ogljenem žaru se ne bi branili niti sladokusci.

RIBOLOV

Ribiči lovijo gladkega romba večinoma s trislojnimi mrežami, romberami, ki so nekoliko nižje (0,80 m). Manj ga ulovijo s stoječimi zabodnimi mrežami, redkeje se znajde v ulovu pridnene vlečne mreže s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, najštevilčnejši je novembra in decembra.

IZTOVOR

Iztovor gladkega romba se je v zadnjem desetletju povečal ter se ustalil na okrog ene tone letno. Nekateri ribiči ga lovijo skupaj z rombom kot ciljno vrsto, saj kot cenjena riba dosega visoko tržno ceno in ga večinoma prodajajo neposredno v restavracije.

OPIS

Telo ima rombasto, desno nesomerno (včasih tudi levo nesomerno) in ploščato. Zgornji profil glave je nekoliko vbočen. Zaočesni greben se končuje z ostrim izrastkom. Na osnovi hrbtne in podrepne plavuti ima niz trnov, ki se zatikajo pod prsti. Telo prekrivajo drobne luske. Očesna stran telesa je rjavo zelenkasta do zeleno črna, s temnejšimi in/ali svetlejšimi lisami. Spodaj je bela, včasih ima tudi velike temne lise.

PODOBNE VRSTE

Pri nas ni podobnih vrst.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Iverka je značilna pridnena vrsta skrajno severnega dela Jadrana. Velja za borealni relikt, ki je pri nas ostal po zadnji ledeni dobi. To je selivka, ki ima rada peščeno in muljasto dno. Zaide tudi v brakične vode ob ustjih rek. Razširjena je v zmernem podnebnem pasu. Večino leta preživi v izlivnih območjih celinskih voda in v lagunah. Pozimi odplava v globje morje, kjer se drsti.

BIOLOGIJA

Prehranjuje se z majhnimi bentoškimi organizmi. Drsti se v zimskem času. Odrasla riba je desno nesomerna, razvojna faza ličinke pa je dvobočno somerna, tako kot večina ostalih rib kostnic. Pred dokončno preobrazbo v mladico pride v ličinki do preobrazbe in selitve organskih sistemov ter dokončne nesomernosti. Iverka zraste do 60 cm, največja zabeležena masa je 14 kg. Pri nas so dolge okrog 25 do 30 cm in tehtajo okrog 200 g.

ZANIMIVOSTI

Pozimi, v času drsti, imajo samice iverke zelo velike jajčnike, polne iker, ki pri nekaterih sladokuscih veljajo za poslastico.

PRIPRAVA

Meso iverke je okusno, belo in bolj pusto v primerjavi z rombom. Majhni primerki so najboljši ocvrti v moki ali popečeni na olju, večje lahko filetiramo.

RIBOLOV

Iverko lovijo večinoma s trislojnimi mrežami, ki so ljudsko ime »pašarele« dobile po ciljni vrsti »pašara«. Lovijo jo tudi s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, manj pa s stoječimi zabodnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Je amfidromna selivka. V našem morju je prisotna ob hladnih zimah, od decembra do februarja, najštevilčnejša je januarja.

IZTOVOR

Iztovor iverke je dokaj stanoviten in se giblje okrog 4 t letno. Odvisen je tudi od vremenskih razmer v tem delu Jadrana, saj se ob zelo hladnih zimah iverke umaknejo iz severno jadranskih lagun v odprte vode severnega Jadrana, tudi v Tržaški zaliv.

OPIS

Telo je ovalno, desno nesomerno (kot pri iverki) in ploščato. Opna, ki povezuje repno deblo s hrbtno in podrepno plavutjo, je dobro razvita. List je na zgornji, očesni strani telesa rjavo zelenkaste ali sivkaste barve, z nepravilnimi temnimi lisami, trebušno bel. Na zadnjem delu prsnih plavuti ima črno liso, rob repne plavuti pa črn.

PODOBNE VRSTE

Morskega lista lahko zamenjamo s predstavniki družine morskih listov (Soleidae). Še posebej sta mu podobna egiptovski list (Solea aegyptiaca) in črnorobi list (Synapturichthys kleinii).

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Morski list je priobalna, pridnena in subtropska vrsta. Živi do globine 60 m, izjemoma do 150 m. Kot ostale ribe iz te skupine živi tudi morski list na muljastem ali peščenem dnu, večkrat zakopan v substrat, iz katerega štrlijo samo oči.

BIOLOGIJA

Zraste do 70 cm, največja zabeležena masa je 3 kg. Naši listi najpogosteje tehtajo od 250 do 400 g ter so dolgi med 25 in 35 cm. Izjemoma naši ribiči ujamejo tudi večje primerke. Prehranjuje se ponoči z malimi bentoškimi organizmi, rakci, črvi mnogoščetinci, školjkami in drugimi organizmi.

ZANIMIVOSTI

Zaradi črno obarvanih plavuti njegovega sorodnika, črnorobega lista, ribiči imenujejo »fašist«.

PRIPRAVA

Listi so ribja specialiteta, še posebej sveži iz našega morja. Imajo majhen delež notranjih organov ter zelo nežno belo meso, ki po pripravi lepo odstopi od hrbtenice. Najboljši je pripravljen na žaru. Večje primerke lahko filetiramo in pripravimo na različne načine.

RIBOLOV

Morskega lista lovijo večinoma s trislojnimi mrežami (pašarele) in je jeseni za številne ribiče ciljna ribolovna vrsta. V manjši meri ga lovijo tudi s stoječimi zabodnimi mrežami in s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

Oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, najštevilčnejši je novembra in decembra.

IZTOVOR

Gospodarsko je list za naše ribiče zelo pomemben. Letni ulov se že dolgo giblje nad 10 t ter je po vrednosti letnega ulova skupaj z orado na vodilnem mestu, zato je za ribiče ekonomsko zelo pomemben. Najmanjša lovna mera znaša  20 cm.

OPIS

Telo ima vretenasto in vitko. Za glavo ima pet skoraj enako dolgih škržnih rež. Obe hrbtni plavuti sta brez trnov. Prva hrbtna plavut se pričenja nad vrhom prsnih plavuti, druga pa nekoliko pred podrepno plavutjo. Hrbet ima enotno sive barve. Črnopikčasti morski pes ima po hrbtu in bokih naključno posejane bolj ali manj številne črne pike. Trebuh je svetlejši, skoraj bel.

PODOBNE VRSTE

Ločevanje navadnega in črnopikčastega morskega psa je zaradi dvoumnosti določevalnih ključev težavno. Tako sta v ribiški statistiki pod imenom navadni morski pes zajeti obe vrsti.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Obe vrsti sta priobalni in pridneni, razširjeni v zmernem podnebnem pasu. V vzhodnem Atlantiku živita ob evropskih in afriških obalah ter v Sredozemskem morju. Živita v globinah do 200 m.

BIOLOGIJA

Oba morska psa zrasteta do 190 cm, vendar pa je večina ujetih osebkov manjših od enega metra. V glavnem se prehranjujeta z raki, ribami, glavonožci in nekaterimi drugimi nevretenčarji. Spolno zrelost dosežeta pri okrog metru dolžine. Sta živorodni vrsti, ki skotita od pet do 30 mladičev.

ZANIMIVOSTI

Navadni in črnopikčasti morski pes sta simpatrični vrsti. To pomeni, da sta se vrsti iz skupnega prednika ločili na istem geografskem območju. Tako sta nastali zelo podobni vrsti, ki ju tako strokovnjaki kot ribiči pogosto zamenjajo.

PRIPRAVA

Ribe hrustančnice morajo takoj po ulovu iztrebiti in izkrvaveti. S tem preprečijo, da bi sečnina v krvi razpadla v amonijak, ki bi znatno poslabšal okus mesa. Prav tako jim odstranijo kožo, ki zaradi plakoidnih lusk ni užitna. Zaradi tega v ribarnicah vselej ponujajo očiščene morske pse. Najpogostejši način priprave je na žaru in ocvrt.

RIBOLOV

Največje deleže iztovora dosežejo s stoječimi zabodnimi mrežami, s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami in s trislojnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Oba morska psa sta oceanodromni selivki, ki sta v našem morju prisotni vse leto. Glede na podatke o iztovoru sta pri nas najštevilčnejša od maja do oktobra.

IZTOVOR

Letne količine iztovora se malo spreminjajo in se gibajo okrog 1,5 t. Pri nas ni omejitev ribolova teh vrst.

OPIS

Bodičasti volek je srednje velik morski polž. Kijasto obliko hišice poudarja dolg sifon, ki izrašča iz zadnjega zavoja. Po zavojih hišice so nameščene bodice, ki proti vrhu hišice postopoma izginejo. Na zadnjem zavoju, kjer so bodice najdaljše, sta vsaj dva niza bodic. Hišica je običajno rumeno rjave barve. Najdemo lahko zelo svetle kakor tudi temnejše barvne različice.

PODOBNE VRSTE

Pri nas je še bolj pogost čokati volek (Hexaplex trunculus), ki pa ima kratek sifon hišice. Njegove bodice so prav tako krajše in občutno debelejše.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Bodičasti volek je priobalna vrsta, ki živi na muljastem ali peščenem morskem dnu do globine 200 m. V vzhodnem Atlantiku ga najdemo od Portugalske do Maroka ter v celotnem Sredozemskem morju.

BIOLOGIJA

Hišica bodičastega voleka je lahko skupaj s sifonom visoka do 10 cm. Polž je plenilec, ki se prehranjuje s školjkami in drugimi polži. V Sredozemskem morju se razmnožuje od junija do julija.

ZANIMIVOSTI

Od antičnih časov je znan zaradi izdelave škrlatnega barvila, s katerim so barvali dragocene tkanine. Center te dejavnosti je bilo mesto Tir v Libanonu. Barvilo so izdelovali iz polževega, sprva brezbarvnega izločka, ki se na zraku obarva.

PRIPRAVA

Bodičastega voleka najpogosteje pripravimo v solati ali v omakah za testenine ali rižoto. Postopek priprave se vselej prične s približno 30-minutnim kuhanjem volekov. Ko se ohladijo na sobno temperaturo, jih izvlečemo iz hišic ter jim odstranimo pokrovec in črevo.

RIBOLOV

Ribiči lovijo bodičastega voleka s tremi tipi ribolovnih orodij. Največ, skoraj 90 %, ga ujamejo s trislojnimi mrežami. Po pet odstotkov ga ujamejo s stoječimi zabodnimi mrežami ter s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

Bodičasti volek je v našem morju prisoten vse leto. Glede na podatke o iztovoru ga največ ujamejo od oktobra do decembra.

IZTOVOR

Bodičastega voleka ribiči ne lovijo ciljano, kar skupaj z možnostmi prodaje vpliva na nihanje letnega iztovora. Največja količina iztovora je bila leta 2008, ko je dosegla slabih 800 kg. Okrog 700 kg so ga iztovorili tudi med letoma 2014 in 2016. Pri nas ni omejitev ribolova te vrste.

OPIS

Sipo prepoznamo po ovalnem telesu, manjši glavi ter izstopajočih očeh. Značilna zanjo je tudi opora iz kalcijevega karbonata v hrbtnem delu telesa, poznana tudi kot sipina kost. Bočno ima nameščeno plavalno mreno, ko je v nevarnosti, pa plava tako, da hitro iztisne vodo iz plašča ter se reaktivno umakne. Na glavi ima osem kratkih lovk s po štirimi nizi priseskov ter dve daljši, iztegljivi lovki s petimi do šestimi nizi priseskov. Sipa se barvno in s posnemanjem vzorca podlage izredno dobro prilagaja okolici.

PODOBNE VRSTE

Malo sipo (Sepia elegans) prepoznamo po vitkejšem telesu in odsotnosti trna na »kosti«. Bodičasta sipa (Sepia orbignyana) je prav tako majhna, njena »kost« pa ima na koncu dobro razvit trn.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Sipa živi na peščenem ali muljastem morskem dnu do globine 200 m. Spomladi se povsem približa obali, kjer se pari in odlaga oplojena jajčeca ter jih pritrja na morske alge v plitvinah. Med parjenjem ima rada kamnita, z algami poraščena območja.

BIOLOGIJA

Sipa se hrani s školjkami, rakci in manjšimi ribami. Težka je lahko tudi več kot 1 kg, povprečno pa sipe tehtajo okrog 300 g. Pari se in odlaga jajčeca od aprila do junija.

ZANIMIVOSTI

Še posebej samci so izredno lepo obarvani spomladi, v času parjenja.

PRIPRAVA

Sipo lahko pripravimo na različne načine. Znana je priprava sip v rižoti na črno, sipinem golažu, lahko jo ocvremo kot lignje ali pa kuhano in začinjeno ponudimo v solati.

RIBOLOV

Ribiči jo največ ujamejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami. Spomladi, ko se približa obali, pa jo največ ujamejo s trislojnimi mrežami.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka. V našem morju je prisotna vse leto, najštevilčnejša je od avgusta do decembra, ob obali pa od aprila do konca maja.

IZTOVOR

Iztovor sipe je v zadnjem desetletju upadel. Dokazanih razlogov za to ni. Dejstvo je, da v tem desetletju opažamo tudi bistveno manj drstečih se osebkov ob obali. Zaznane so tudi spremembe v vegetaciji v medio- in infralitoralu. Bistveno manj je npr. alge bračiča, na katero sipa rada pritrja jajčeca, kar nedvomno prispeva k manjši možnosti za uspešno reprodukcijo. Omejitve ribolova ni.

OPIS

Prepoznamo ga po vretenastem telesu s trikotnimi plavutmi, ki so nameščene bočno na zadnjem delu plašča. Tako kot sipa ima na glavi osem kratkih lovk s po dvema nizoma priseskov ter dve daljši, iztegljivi lovki z večjimi notranjimi priseski. Oporo telesu daje ostanek skeleta, prozorno, prožno »pero«, ki se razteza po celotni dolžini telesa. Tudi ligenj lahko spreminja bravo, vendar ne tako izrazito kot sipa. Večinoma je rožnato rdeče barve s svetlimi pikami.

PODOBNE VRSTE

Pritlikavi ligenj (Alloteuthis media) je majhen ligenj z izrazito koničastim zadnjim delom plašča. Kratkoplavutega lignja (Ilex coindetii) ločimo po srčasti plavuti.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Ligenj je priobalna, bentopelagična vrsta, ki zaide do globine 250 m. V nasprotju s sipo in moškatno hobotnico ne živi neposredno na morskem dnu. Podnevi je sicer globlje, ponoči pa ga najdemo bliže površini.

BIOLOGIJA

Ta zanimiv, kratkoživi glavonožec je v odraslem obdobju prisoten tako blizu dna kot v pelagialu. Je predator, z dvema daljšima lovkama spretno lovi manjše ribe ter rake. Mladi osebki se prehranjujejo z živalskim planktonom. So ločenih spolov, po drsti kmalu poginejo. Zrastejo do 42 cm dolžine ter 1,5 kg mase, pri nas so večinoma dolgi okrog 25 cm, ni pa redkost, da naši ribiči ujamejo osebke teže okrog 1 kg.

ZANIMIVOSTI

Ligenj lepo in hitro spreminja barvo od svetlo rožnate do temno rdeče. Zelo hitro se ob nevarnosti zadenjsko umakne. Ko se zdrstijo in samica odloži jajčeca, poginejo.

PRIPRAVA

Naš domači, jadranski ligenj je sam po sebi odličen in je dovolj, da ga popečemo na žaru. Tako pride njegov tipičen, rahlo sladkast okus najbolj do izraza. Narezanega in pomokanega lahko na hitro ocvremo v dobro ogretem globokem olju. Večje lignje lahko z različnimi nadevi pripravimo v pečici.

RIBOLOV

Ribiči ga največ ujamejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, manj z zapornimi plavaricami in različnimi trnki.

SEZONA RIBOLOVA

Je oceanodromna selivka. V našem morju je prisoten vse leto, najštevilčnejši je od novembra do januarja.

IZTOVOR

Poleg sipe in moškatne hobotnice je to gospodarsko najpomebnejši glavonožec. Po ekonomski vrednosti letnega ulova je med prvimi tremi vrstami.

OPIS

Na glavi ima osem približno enako dolgih lovk, ki so med seboj skoraj do polovice zrasle s kožno opno. Priseski na lovkah so enoredni, lahko v bolj ali manj cikcakastem nizu. Telo predstavlja tako imenovani plašč, sicer značilen del telesa vseh glavonožcev. Plašč je brez plavuti in skeletnih delov. Kot večina glavonožcev lahko tudi moškatna hobotnica spreminja barvo. Navadno je sivo do rdeče rjave in temno rjave barve.

PODOBNE VRSTE

Hobotnica (Octopus vulgaris) ima dvoredne priseske na lovkah.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Moškatna hobotnica je priobalna, pridnena in subtropska vrsta. Živi na peščenem ali muljastem morskem dnu vse do globine 400 m, redkeje jo najdemo na kamnitem dnu. Ko ni aktivna, se skriva v luknjah, pogosto pa tudi v različnih predmetih, ki ležijo na morskem dnu.

BIOLOGIJA

Ta glavonožec lahko zraste do 1,4 kg, večinoma pa primerki tehtajo 200 do 300 g. Prehranjuje se z drobnimi bentoškimi organizmi in manjšimi ribami, najraje pa ima male rake. Moškatne hobotnice se razmnožujejo konec poletja in jeseni, ko po razmnoževanju poginejo.

ZANIMIVOSTI

Moškatna hobotnica je svoje ime dobila po značilnem vonju mošusa.

PRIPRAVA

Zanimivo je, da je ta mehkužec na sredozemski obali Španije (zaliv Cadiza) malo cenjen in ga ribiči večkrat tudi zavržejo. V Jadranskem morju in tudi pri nas pa je moškatna hobotnica cenjena. V primerjavi z navadno hobotnico je meso nekoliko bolj žilavo, toda okusno. Najboljša je pripravljena kuhana in začinjena v solati kot predjed, lahko jo naredimo tudi v pečici ali pod črepnjo s krompirjem. Dodamo jo lahko tudi v brodet.

RIBOLOV

Ribiči jo daleč največ ujamejo s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami.

SEZONA RIBOLOVA

Oceanodromna selivka. V našem morju je prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je največ ujamejo pozno poleti in jeseni.

IZTOVOR

Moškatna hobotnica je ciljna vrsta za ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami. Omejitev ribolova te vrste pri nas ni. Iztovor je sicer zadnja leta nekoliko nižji, pričakuje pa se dober iztovor v letošnjem letu (2018).

OPIS

Prepoznamo jo po edinstveni obliki, ki spominja na kopensko bogomolko. Členjeno telo tega raka je rjavo peščene barve, obrobljeno sinje modro ali belo. Na glavoprsju izstopajo pecljate oči in močne bodičaste noge, na zadku pa repna plavut (telzon) s trni in dvema temno rjavima, belo obrobljenima pegama. Oči ima zelene.

PODOBNE VRSTE

Desmarestijeva morska bogomolka (Rissoides desmaresti) je majhna, pri nas redka vrsta. Njena repna plavut je brez peg.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Morska bogomolka živi na muljastem ali peščenem dnu do globine 100 m. Dan preživi v rovu, ki si ga sama izkoplje, ponoči pa se odpravi na lov.

BIOLOGIJA

Morska bogomolka je plenilec, ki se ponoči hrani z manjšimi pridnenimi organizmi. Dolge sprednje okončine ji omogočajo, da hitro in učinkovito zgrabi plen. Z očem podobnima lisama na repni plavuti lahko ta zanimiv rak zavede plenilca, ki jo napade na napačnem koncu. Sicer imajo izredno dobro razvite oči s širokim vidnim spektrom. Zraste do 20 cm in lahko doseže do 170 g. Pri nas so osebki dolgi okrog 15 cm in tehtajo okrog 80 g. Drsti se v zimskih mesecih.

ZANIMIVOSTI

Na plen preži v zasedi. Ko se ji le-ta dovolj približa, ga ujame z grabilnimi nogami.

PRIPRAVA

Morska bogomolka je odlična ocvrta v olju. Skoraj nepogrešljiva je za pripravo dobrega brodeta ali rižote in kot dodatek pri pripravi omak.

RIBOLOV

Morsko bogomolko lovijo večinoma s pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami, pa tudi s trislojnimi mrežami in stoječimi zabodnimi mrežami. Kot ciljno vrsto jo lovijo tudi z vršami.

SEZONA RIBOLOVA

Je stalnica. V našem morju je prisotna vse leto. Glede na podatke o iztovoru je največ ujamejo od avgusta do januarja.

IZTOVOR

Do leta 2012 je bil ulov dokaj stabilen: okrog 5 t z viškom leta 2007  (dobrih 7 t). Lovili so jo tako s pridnenimi povlečnimi mrežami kot z vršami. Zadnja leta pa ulov dosega samo okrog 1 t letno.