Školjčišča

Dobre naravne razmere ter zaščiten zaliv so v ribolovnem rezervatu Piranskega zaliva spodbudili tudi gojenje školjk klapavic.

Z gojenjem klapavic so se začeli ukvarjati v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v ribolovnem rezervatu Piranskega zaliva. Do tedaj so klapavice prosto nabirali na njihovih morskih rastiščih: na skalah, betonskih stebrih, vrveh in verigah. Prvi so pričeli z gojenjem v tedanji Drogi Portorož (TOZD Riba), kasneje so se z gojenjem klapavic ukvarjali tudi številni zasebniki (g. Erjavec, g. Stopar, Vlado Požar, Jože Rojc, Bojan Troha …) ter podjetje Mariva Portorož. Gojenje klapavic so razširili tudi na Strunjanski zaliv in Zaliv svetega Jerneja pri Debelem rtiču, kjer jih gojijo še danes. Ugotovimo lahko, da je najboljše gojitveno območje tam, kjer je bilo že v antiki. Gojitvene parcele v Strunjanu na primer obsegajo skupno 11 ha, kar je skoraj enako površini 15 nogometnih igrišč, letni pridelek klapavic pa je leta 2017 znašal 641 t.

Že v samih začetkih gojenja klapavic v osemdesetih letih 20. stoletja je bila uporabljena tehnologija gojenja plavajočih linij, ki se uporablja še danes. Sodobnejši so plovci, izdelani iz umetnih mas ter boljše vrvi in mreže za gojenje školjk. Večina školjkarjev je tudi že opremljenih s tehnologijo za strojno čiščenje školjk na plovilu. Snopi (»rešte«) školjk klapavic so pritrjene na vrveh, gojitvenih linijah iz plovcev (sodov), ki so na obeh koncih linije sidrane na morsko dno.

V manjših količinah v posebnih posodah na dnu morja gojijo tudi ladinke. V opuščenih bazenih Sečoveljskih solin so v osemdesetih letih poskusno gojili solinskega rakca (Artemia salina) in rake kozice. Danes naši školjkarjii razmišljajo tudi o gojenju klapavic na odprtem morju.

V Sloveniji smo pričeli z gojenjem klapavic (Mytilus galloprovincialis) sredi 70. let prejšnjega stoletja v ribolovnem rezervatu Sečoveljskega zaliva. Že takrat je bila uporabljena tehnologija gojenja plavajočih linij, ki so jo pred tem že uporabljali v sosednji Italiji. V osnovi se ta tehnologija uporablja pri nas še danes. Posamezno gojitveno linijo sestavljajo plovci, ki so med seboj povezani z vrvmi, na obeh koncih pa je plavajoča linija sidrana na morsko dno.

Linija je lahko sestavljena iz ene ali dveh vzporednih vrvi. Na vrveh med plovci (sodi) so obešene mreže s školjkami (»rešte«). Klapavice se razmnožujejo z zunanjo oploditvijo. Po oploditvi gre razvojni ciklus oplojenega jajčeca skozi številne planktonske larvalne stadije do končnega bentoškega stadija in prijema na podlago (npr. vrv). Pri preobrazbi v sedentarno obliko dobijo klapavice že svojo značilno temno plavo do črno barvo lupine. Nekaj milimetrov velike školjke imenujejo školjkarji tudi »seme«. To je razvojni stadij mladice, ki ga školjkarji že nasajajo v mreže, nekakšne »mrežaste« nogavice iz PVC-ja. Mladice školjk tako školjkarji nabirajo na vrveh (lovilcih) ali jih nabavijo pri proizvajalcih mladic. Med rastnim ciklusom je treba školjke presajati v mrežice z večjim očesom. Tržno velikost okrog 5 cm dosežejo v 14 do 18 mesecih.

V manjših količinah školjkarji gojijo tudi ostrige (Ostrea edulis) in ladinke (Venus verrucosa). Ladinke so sicer glede na vrednost proizvodnje morskih organizmov v letu 2016 (Surs) dosegle kar 41-% delež prodaje, vendar je velik del te količine po poreklu iz drugih jadranskih držav in jih v naših gojiščih dogojijo do tržne velikosti.