Zgodovina in tradicija
Ribištvo je bilo razvito ob celotni jadranski obali, ki je v preteklosti pripadala različnim državam, in je tam predstavljalo eno glavnih gospodarskih panog. Povezovalo se je z drugimi pomorskimi dejavnostmi, od katerih je bilo soodvisno: ladjedelstvom, proizvodnjo mrež, vrvi, pločevine, solinarstvom, pa tudi oljkarstvom, kmetijstvom in sadjarstvom.
Za najbolj ribiško med severozahodnimi istrskimi mesti je veljala Izola, še posebej po začetku delovanja ribjih tovarn. Do druge polovice 19. stoletja je kot tak center veljal Rovinj. Leta 1886 je bilo na primer v Izoli med ribiškimi plovili 18 bragocev in 65 batelov, na katerih je bilo 251 članov posadk. Tega leta naj bi bilo v Izoli med skupno 1228 družinami kar 214 ribiških. Viri omenjajo tudi veliko število mrež za lov male plave ribe, kar pa je povezano že z nastajanjem ribje industrije, ki je kot svojo glavno predelovalno surovino odkupovala prav malo plavo ribo. Ribiči iz obalnih mest so ribarili v vodah vzdolž cele zahodne Istre, v Kvarnerskem zalivu, pa tudi lovna pot v Dalmacijo jim ni bila tuja. A v glavnem je prevladoval mali priobalni ribolov.
Tudi v Kopru je ribištvo svoj razcvet doživelo sredi 19. st., ko je v mestu, ki je štelo okoli 8000 prebivalcev, izključno od ribolova živelo 1300 ljudi, samo z ribištvom pa se jih je ukvarjalo 280; vseh mrež je bilo 1967, ribiških bark pa okoli 160. Podobno je bilo tudi v Piranu. Vse do druge polovice 19. stoletja je bilo razvito le zasebno ribištvo, ki pa se je z ustanovitvijo prve tovarne in z razvojem ribje predelovalne industrije z njo vedno bolj povezovalo. Družinam je bilo zaradi ribištva in ribje predelovalne industrije, ki je že od leta 1879 dalje odkupovala ulov plave ribe, omogočeno preživetje v domačem kraju. Industrija je zagotavljala stalen odkup rib in dajala ribičem stalen celoletni zaslužek.
Ribiči so bili moški. Ribarili so in ulov redno prodajali na domačem ribjem trgu ali ribjim tovarnam v Izoli in Kopru. V Trstu, kjer je bilo zaradi specifične sestave meščanskega prebivalstva veliko povpraševanje po kvalitetni ribi, so prodajali predvsem belo ribo in druge morske dobrote. V Trst so jih prevažali na lesenih ladjah, tako sveže kot soljene. Ko se je zaradi povojnih meddržavnih napetosti poostril nadzor nad mejo, so bele ribe v Trst tihotapili in si z zaslužkom pomagali pri preživljanju. V Trstu pa so ribe kupovali prebivalci iz bližnjega zaledja. Tako so si Šavrinke, preprodajalke iz Istre, v Trstu po opravljenem delu zelo rade privoščile ocvrte ribe, nakupile sveže ali slane ribe in jih odnesle svojim družinam. Konzerviranih rib niso kupovali. Ponekod po vaseh so ribe prodajali tudi ribiči sami.
Ženske so v morskem ribolovu igrale zelo zapostavljeno vlogo. Smele so pomagati kvečjemu pri pletenju ali krpanju mrež, pripravah na ribolov in pripravah ulova v okusne jedi. Njihova vloga se je v ribištvu spremenila, ko so v Izoli začele nastajati ribje tovarne. Ženske so se že kot mlada dekleta zaposlovale v tovarnah. Delale so mestne ženske, ki so bile italijanske narodnosti, in ženske iz neposrednega vaškega zaledja obalnih mest, ki so bile slovenskega rodu.