Zgodovina in tradicija

Ribe so hitro pokvarljivo blago in v primerih velikih količin ulova je bilo treba poskrbeti za to, da bi presežke čim dlje ohranili. Ugotovili so, da so se ribe, ki so ostale v soli, ohranile dlje in se niso pokvarile. Ravno tako so več časa ostale užitne ribe, ki so se sušile na soncu, vetru ali v dimu. Tako so se postopoma razvili različni načini konzerviranja rib, ki so temeljili na izkušnjah in niso imeli znanstvene podlage: soljenje, sušenje in dimljenje, mariniranje s kisom, oljem, soljo in z začimbami, kasneje še zamrzovanje. Konzervirana hrana je zagotavljala možnost dolgih potovanj in tudi hrano za vojsko. Sveže ribe so bile v srednjem veku zelo drage in namenjene le najvišjim slojem prebivalstva, večina pa je jedla klasično konzervirane ribe.

V 19. st.  je ribolov močno napredoval in pojavili so se visoki tržni viški svežih in klasično konzerviranih rib. Tovarne, v katerih so v glavnem predelovali malo plavo ribo, zlasti sardele, so začele nastajati v bližini glavnih lovišč male plave ribe. Ribja industrija se je vseskozi povezovala tako s privatnim kot zadružnim in kasneje državnim sektorjem ribolova. Leta 1879 je bila postavljena prva tovarna v Izoli. Vodil jo je Emilio Luigi Roullet. Sedež matične francoske družbe Société Générale Française C. A. je bil v Parizu, prvotni sedež predstavništva za Avstrijo pa v Rovinju. Tovarna je večkrat menjala ime in lastnika, znana je bila kot Ampelea, Ex Ampelea, Iris in Delamaris. Danes deluje v Pivki kot Delamaris. Druga najbolj znana tovarna je bila tovarna Carla Warhaneka, kasnejšega Arrigonija in Arga. Ta dunajski podjetnik je prvo tovarno za predelavo rib na Jadranu sploh odprl že leta 1867 v Devinu pri Trstu. Iz leta 1861 pa so znani prvi poskusi konzerviranja na Reki ter v Jelsi na otoku Hvaru. V obdobju med obema svetovnima vojnama je delovalo v Izoli več tovarn. Giovanni Depangher iz Kopra se je, preden je ustanovil tovarno, ukvarjal predvsem s prevozom rib v Trst. Kasneje je tovarno prevzela družba De Langlade. Tovarna se je leta 1959 združila v KKID (Kombinat konzervne industrije Delamaris) Izola ter se tako umaknila iz Kopra zaradi gradnje in širjenja Luke Koper.

Tovarni Ampelea in Arrigoni sta v času med obema svetovnima vojnama ustanovili svoji ladjedelnici, kjer sta gradili in popravljali tudi svoji lastni ribiški floti, ki sta z ulovom plave ribe oskrbovali v glavnem matični tovarni. Leta 1948 je bilo ustanovljeno ribiško podjetje Riba, ki je leta 1953 prevzelo tudi obe tovarniški floti in se začelo ukvarjati z ribolovom z lastnimi sredstvi, z odkupom in prodajo rib ter s prodajo izdelkov ribje industrije. V obdobju povojnega izseljevanja italijanskega prebivalstva v Italijo (1945–1954) je ribištvo sicer izgubilo velik del ribičev, vendar jih je nadomestilo z novozaposlenimi.