Recimo odločen »ne« potrati hrane!

Na enem koncu sveta proseče očke in vdrti trebuhi ničesar krivih otrok, na drugem epidemija debelosti in obenem neodgovornega ravnanja s hrano. Po zadnjih zanesljivih in uradno sprejetih podatkih se na globalni ravni vsako leto zavrže kar tretjina vse pridelane hrane, ob čemer se lahko človek z razvitim čutom za družbeno odgovornost vpraša, kako je to vendar sploh mogoče. Zanimivo je, da gre veliko hrane po zlu tudi v državah v razvoju, namreč zaradi neučinkovitosti po celi verigi predelovalne industrije. Še huje pa se zdi, da se v zahodnem svetu več kot štirideset odstotkov vse zavržene hrane »pridela« v trgovinah in v domovih potrošnikov. V razvitih državah naj bi, recimo, samo potrošniki skupaj zavrgli toliko hrane, kot jo skupaj pridelajo v celotni Podsaharski Afriki.

Po oceni avtorjev projekta Informiranje potrošnika za zmanjšanje zavržene hrane v gospodinjstvih potratimo v naši domovini na letni ravni za kar petsto evrov hrane na osebo. Ker je v Sloveniji vsak mesec čedalje več tistih, ki zaradi revščine ne zavržejo niti kosa kruha, je še toliko bolj šokantna misel, kako objestno glede na zgornjo statistiko očitno s hrano ravnajo bogatejši sloji prebivalstva. Pri ostri obsodbi tovrstnega početja seveda ne gre samo za moralno vprašanje. Ko smo iz površnosti ali malomarnosti zavrgli živilo, smo s tem zavrgli tudi vse surovine in energente, ki so bili vloženi v pridelavo. Razgradnja zavržene hrane pa za povrh povzroča še izpust metana v ozračje in s tem prispeva svoj delček k čedalje bolj ogrožajočemu trendu globalnega segrevanja. A na pozitivni noti: veliko lahko storimo, če začnemo pri sebi. In ko bomo glede vprašanja zavržene hrane sami vestni in trdni, bomo s tem najboljši možen zgled nudili tudi svojim otrokom. Oni so namreč tisti, ki bodo naše vrednote in odnos do hrane prenesli naprej na naslednje generacije.